Konec leta 2023 je zaznamoval izid težko pričakovanega dela častnega občana, dolgoletnega novinarja in publicista Matjaža Brojana, ki nam ponudi poglobljen uvid v delovanje dveh osrednjih društev, ki sta v obdobju med obema svetovnima vojnama delovali na Domžalskem – Sokolov in Orlov. Kako je gradivo za nastanek monografije Sokoli in Orli na Domžalskem priromalo v avtorjeve roke, smo izvedeli na predstavitvi, ki je potekala ob slovenskem kulturnem prazniku v Slamnikarskem muzeju v Domžalah.
Sprva je povezovalka večera, Cveta Zalokar, ki je pri pripravi strokovne publikacije sodelovala kot urednica in tako poskrbela za jezikovni ter vsebinski pregled, razkrila nekaj malega o novonastali knjigi, s poudarkom na dejstvu, da gre za delo izjemne vrednosti – ne zgolj za domžalski prostor, marveč za vseslovensko ozemlje, nato pa besedo predala gostu večera, Matjažu Brojanu, ki je delo dokončal po zanj zdravstveno izredno napornem obdobju, ko je celo leto praktično preživel po bolnišnicah. Zato je vrednost monografije še toliko večja. Delo je izšlo s finančno pomočjo Občine Domžale, zasluge za izjemno oblikovalsko delo pa gredo Robertu Kužniku.
Avtor je izseke iz časopisja, ki so pripovedovali zgodbe o življenju in delu članov omenjenih društev, zbiral dlje časa, manjkali pa so mu določeni koščki sestavljanke, do katerih je v resnici prišel po naključju. Vpogled v popolno zgodovino delovanja Sokolov je prišel tako, da mu je eden od telovadcev, Franci Košak, prinesel kup gradiva, ki ga je nekdo odvrgel v zabojnik ob domžalskem bazenu. Pa tu ni govora o nekaj listih, vsega skupaj je v Brojanove roke prišlo 12 knjig, prepolnih podrobnih opisov delovanja društva. Pred približno 10 leti se je zgodba ponovila, ko mu je sedaj že pokojni stric, Stane Brojan, dostavil zapisnike in drugo gradivo, ki priča o delovanju društva Orlov. To so ob prenovi domžalskega župnišča, skupaj z ometom, delavci odvrgli v bližnji zabojnik, nevedoč, česa so se v resnici znebili. »Verjemite, ko bi bili kot jaz, bi ob takšnem odkritju skakali od sreče,« je pristavil Matjaž Brojan. »Ko sem zapisnike preučil, sem dognal, da je to nadrobno delovanje Orlov, vse njihove dogodke, vse, kar se jim je dogajalo, opisoval in popisoval sam Franc Bernik. Si morete misliti? In to je končalo v smeteh!« In tam bi tudi ostalo, ko bi usoda ne želela, da iz tega nastane znanstvena monografija, ki ustrezno zapolni vse vrzeli v dosedanjem poznavanju delovanja obeh društev.
Četudi sta obe društvi v osnovi športni organizaciji, ki sta največji poudarek dajali gimnastiki, pa sta s svojim delovanjem vplivali na številna druga področja. Bili sta namreč pomembna dejavnika družbenega, političnega, kulturnega življenja tako v Domžalah kot v okolici. Poleg športnih dogodkov sta društvi pripravljali tudi gledališke predstave, številne pevske nastope, veselice in druge oblike zabav. Kot je omenil Brojan, so bili vsi dogodki v organizaciji Sokolov izredno dobro obiskani, o čemer pričajo tudi zapisniki, kjer je v resnici popisan prav vsak najmanjši korak priprav, denimo, veselic, opisan je sam potek veselic, dodane so tudi humorne navedbe, češ, na dogodku je bilo toliko in toliko kozarcev, od katerih jih je določeno število “izginilo”. Zapisniki jasno poročajo tudi o tem, kdo je domov odnesel koliko klobas. Kar zveni kot zabavni vložek, v resnici pa potrjuje dejstvo, da so bili člani društva zaslužni za razvoj družabnega življenja na Domžalskem.
Orli, na drugi strani, so bili vključeni v mnoge, če ne v vse narodne manifestacije, imeli so številne močne konjeniške odseke. Za razliko od Sokolov, ki so bili liberalno usmerjeni, so Orli svoje delovanje osnovali na konservativnih, katoliško obarvanih prepričanjih. Kljub razliki v miselnosti pa naj bi društvi ne gojili medsebojnih zamer, v zapisnikih ni pričevanj o medsebojni sovražnosti, prej nasprotno. Čeprav sta si bili društvi diametralno nasprotni, sta znali sodelovati in si pomagati.
Predstavljeno delo v osnovi sestoji iz dveh ključnih poglavij: prvo poglavje oriše zgodbo Sokolov, predstavi njihova idejna izhodišča in razvoj, ki je bil bliskovit, saj se je kmalu po razmahu zamisli o športnem društvu pri nas na začetku 20. stoletja pojavilo že več kot 100 sokolskih društev; drugo poglavje, ki je sicer manj obsežno, a zato nič manj pomembno, pa bralcu predstavi zgodbo Orlov. Ti so svoje temelje gradili na narodni zavesti in boju proti potujčevanju. Obe društvi je družila ljubezen do uniformirane podobe. Na svoje uniforme so bili zelo ponosni, prav tako na svoje pozdrave. Žal pa je njihovo delovanje pretresel marsikateri zlom, o čemer si več lahko preberete v monografiji, ki nima le lokalne, marveč kar nacionalno zgodovinsko, kulturno ter politično vrednost.
Barbara Kopač
