V Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah, ki ga je lani obiskalo več kot 70.000 ljudi, so včeraj s proslavo počastili slovenski kulturni praznik. Slavnostni govornik je bil Anže Miš, direktor Založbe Miš. V svojem govoru je polni dvorani, v kateri so lani organizirali več kot 1300 prireditev, razodel kritični pogled na odnos Slovencev do kulture.
»Kultura v Sloveniji se ne boji nikogar, a nikakor ji ne uspeva, da bi dobila veljavo, ki ji pritiče. Tako Trubar kot Dalmatin, začetnika naše pisane besede, si nikakor nista mogla predstavljati daljnosežnih posledic svojega dela ali na kakšno pot sta s svojimi besedami poslala slovenski narod. Tega se ni zavedal niti veliki Prešern, ki je postal simbol slovenske kulture in kogar slavimo. Pot v svobodo so nam tako ali drugače vedno odpirali kulturniki. Lahko bi rekli, da so bili prav oni tisti, ki so premikali meje možnega. To bi še posebej lahko trdili za 20. stoletje, ko je kultura večkrat ustvarjala prostor za politične spremembe in pogoje za boljši jutri, tudi za določene državnike, zato bi slednji lahko tako ali drugače namenili več za kulturo. Res je, da smo kot država ena redkih ali celo edina, ki ima za dan kulture prosti dan, a če je morda pri politikah takrat vendarle v veljavi agenda kulture, je pri posameznikih pomembno le, vsaj tak občutek imam, da smo takrat dela prosti. Ignoranca do kulture se ne kaže samo tu. Žal Slovenci kulturo, njen pomen in njeno genezo poznamo zelo površno ali zelo slabo,« je povedal direktor založbe, ki je svojo trditev podkrepil z lastno izkušnjo. Ko ljudem razlaga, da je založnik v založbi, kjer izdajajo predvsem kakovostna dela za mlade in otroke, pogosto naleti na komentar: »Aha, knjige tiskate«, kar kaže na to, da sogovornik niti približno ne ve, kaj pomeni izdati knjigo, koliko ljudi je vpletenih v to in koliko ur je vtkano v njeno tkivo.
»Žal mnogi živijo v prepričanju, da je pesem nekaj, kar se pesniku utrne mimogrede, pisanje romana, pa je zgolj hobi,« je še dodal in podaril, da v Sloveniji le malo ljudi lahko živi od pisanja, pa še ti zmorejo to po zaslugi bolj žalostnega sloga ali s pomočjo državno podpornih mehanizmov. Vsako leto Agencija za knjigo za izdajanje knjig razdeli manj kot tri milijone evrov; za primerjavo Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport je lani v enem razpisu razdelilo 58 milijonov evrov 58 subjektom.
Miš se, ko je govora o subvencijah, tudi ne more znebiti občutka, da so vsi, ki so vpleteni v kulturo in prejemajo podpore pogosto označeni za pijavke. »Ali kot družba res ne moremo mimo klasičnega poniževanja kulture in kulturnikov, kot ga je bil deležen že Prešeren? Morda bi ravno zato, ker delujemo na trgu, ki je manjši kot newyorško okrožje Brooklyn, in da se bo s kulturo sploh še kdo ukvarjal, lahko enkrat za vselej razrešili to paradigmo in si priznali, da je pomembno, da podpore obstajajo, da se z njimi podpirajo slovenska dela in da z njimi ohranjamo panogo privlačno za prihodnje generacije. Prav vsi bi se morali zavedati, da je kultura v svojem bistvu skupek kolektivnih izkušenj naše družbe, ki so jo za nas ohranili naši kulturniki,« je svoj govor sklenil slavnostni govornik.
Zgodovina glasbe v eni predstavi
V nadaljevanju je obiskovalcem s pomočjo predstave Od tišine do glasbe vsestranski kulturnik Jure Ivanušič predstavil zgodovino glasbe, vse od prazgodovinskega tleskanja s kamni do moderne popevke. S pomočjo klavirja in kitare se je prevalil v številne znane skladatelje, pianiste in pevce različnih glasbenih žanrov, od klasike do šansona. Z duhovitimi anekdotami in številnimi strokovno verodostojnimi podatki je navdušil in nasmejal občinstvo ter osvetlil življenje marsikatere osebnosti, ki je nepogrešljivo vplivala na razvoj glasbe.
Foto: Rok Majhenič
