Zgornja trditev na prvi pogled nima veliko smisla. Če pa povem, da bo govora o pecivu kürtőskalács (izgovorjava kurtoškolač), kjer prvi del besede (kürtős) pomeni dimnik, je naslov že bolj jasen. Ime peciva ponazarja njegovo obliko, ki spominja na dimnik. Kaj kurtoš pravzaprav je, ni bilo jasno niti marsikateremu Slovencu; vse dokler nista sestri Špela in Maša Debevc iz Šmarce pri Kamniku pred štirimi leti v Ljubljani odprli pekarno Sisters Kurtoš. Ni trajalo dolgo, da sta se s svojo pisano ponudbo tega kvašenega peciva vpisali na kulinarični zemljevid prestolnice.
Špela in Maša sta se v svetu kurtoša znašli po naključju. Maša je bila s svojim partnerjem v Pragi, kjer je kurtoš na voljo na vsakem koraku. O okusnem pecivu je doma razlagala Špeli. Ob obisku Poljske, kjer tudi poznajo sladke dimnike, ji ga je tudi predstavila. Nekaj časa sta sestri premišljevali, potem pa se smelo odločili, da tudi sami poskusita ponuditi kurtoš v Sloveniji.
Čeprav je bila njuna želja, da bi pekarna kurtošev bila v Domžalah, sta se navsezadnje odločili za Ljubljano. »Najina pekarna se osredotoča le na en izdelek, ki ga sicer ponujava v več različicah, a za normalno poslovanje potrebuješ veliko količino ljudi. V manjšem kraju se nama finančno ne bi izšlo, saj enostavno ni dovolj ljudi, ki bi kupovali pri nama. Že Ljubljana je včasih prazna, tako da zdaj o selitvi v še manjša mesta niti ne razmišljava,« razlaga Maša, ki je v sestrskem podjetju odgovorna za marketing in prefinjen videz kurtošev. Odločitev za Ljubljano je bila drzna, saj – tako pravi Maša – je bilo treba ljudem v prestolnici dati nekaj več, zgodba je morala imeti dodano vrednost.
En mesec ni bilo nikogar
Začetki niso bili lahki.»Ko sva odprli, sva en mesec sami sedeli v pekarni,« se spominja Špela. Njena naloga v podjetju je kombiniranje okusov in peka, saj je za razliko od Maše, ki je po izobrazbi diplomirana notranja oblikovalka, Špela po izobrazbi kuharica. A sestri priznavata, da ena brez druge ne bi zmogli, hkrati se pri delu izredno dobro dopolnjujeta. »Sama se ne bi nikoli odločila za podjetništvo,« je iskrena Špela, medtem ko Maša doda, da ji brez sestre, ki uresniči oz. speče vse njene, včasih tudi nore ideje, ne bi uspelo. »Včasih sem sicer kar malo jezna zaradi teh norih idej. A ko se stvari lotim, jo tudi uresničim,« prizna Špela, Maša pa pravi, da je ključno za sodelovanje ravno to dopolnjevanje. »Špela zna kombinirati okuse, česar jaz ne znam, medtem ko sem sama boljša v estetiki, tako da si jaz zamislim, kako bo kurtoš na koncu videti z vsemi detajli,« razloži Maša. Velik poudarek namreč dajeta videzu sladkih dimnikov, saj se zavedata, da so prav oči tiste, ki sprožijo željo po sladici. »Vsak kurtoš mora biti tak, kot ga oglašujemo oz. ga stranka vidi na fotografiji. Pri tem sem zelo striktna. To je tisto, zaradi česar so stranke zadovoljne. Videz mora slediti okusu. Če kurtoš ni privlačen, kupec ne bo zaznal, da je pecivo odlično. Še posebej zdaj v dobi družbenih omrežij je videz še toliko bolj pomemben,« je prepričana Maša, njena naloga je tudi vodenje družbenih omrežij Sisters Kurtoš. »Pojavnosti na družbenih omrežjih gradiva premišljeno, saj je bila na začetku prav ta ključna za najino prepoznavnost,« pravi Maša.
Ali se je s kurtošem sladkal tudi grof Drakula?
Seveda brez odličnega okusa, ki ga potrjujejo številne zadovoljne stranke, ki se rade vračajo, pekarna Sisters Kurtoš v Ljubljani ne bi dosegla prepoznavnosti in uspeha. Kurtoš je narejen iz sladkega kvašenega testa, iz katerega se izvije trak, ki se nato ovije okoli pekača v obliki prisekanega stožca. Pred peko se testo posuje s sladkorjem, ki nato karamelizira, zaradi česar je lepljiv, tako da kurtoš lahko posujemo z različnimi posipi. »Naše testo je po novem vegansko, saj namesto klasičnega mleka sedaj uporabljamo kokosovo mleko,« poudari Špela, ki se je skupaj z Mašo peke kurtošev naučila v Prekmurju. »Pravzaprav je bilo ob najinih začetkih Prekmurje edina regija, kjer so kurtoš sploh poznali,« pravita Kamničanki. Najbrž na to vpliva bližina Madžarske, kjer je kurtoš dobro poznan, še bolj pa je razširjen na Češkem, Slovaškem in Poljskem ter v Romuniji, od koder kurtoš tudi izvira; bolj natančno iz Transilvanije, kjer je tudi dom grofa Drakule. Najbolj znanemu vampirju naj bi sicer bolj dišala kri kot kurtoši, a če bi lahko poskusil tiste, ki jih pečeta sestri Debevc, bi si morda celo premislil.
Kateri bo kurtoš letošnjega poletja?
Maša in Špela sta se že pred odprtjem svoje pekarne odločili, da bosta naredili “svoj” kurtoš, ki bo mehkejši od tistega, ki sta ga poskusili v tujini. »V tujini so kurtoši tanki, saj so pečeni hitro in jim ne posvečajo časa. Pri nas je treba na naročeni kurtoš malenkost počakati, ponavadi okoli pet do deset minut, saj se posvetimo vsakemu posebej. Vsak je sveže pečen in narejen. Najini kurtoši so puhasti in mehki navznoter, da je kaj ugrizniti. Kakovost zagotovo ne bi bila enaka, če bi bili pripravljeni vnaprej,« pravi Špela.
Danes so v njuni pekarni ob Ljubljanici na voljo klasični topli kurtoši s posipi in namazi po izbiri, hladni kurtoši z različnimi okusi sladoleda, posipi in dodatki po izbiri ter šest kurtošev, ki so že sestavljeni in njihovi okusi zaokroženi. Freshy, Raffaello, Ferrero, Manner, Kinder Bueno in Apple Strudel se imenujejo; zadnji je Špelin najljubši, medtem ko Maša prisega na prvega. Poleg tega je v pekarni na voljo tudi poseben mesečni kurtoš, ki se menja glede na sezono in je na voljo le omejen čas. Poletje bo v znamenju Morske deklice, kurtoša, ki je bil zaradi svojega videza zelo priljubljen že lani. »To je poletni kurtoš, zelo barvit, modre barve, s školjkicami, srebrnim prahom in repom morske deklice iz bele čokolade,« razloži Maša, ki poudarja, da vse kreme, okraske in dodatke delajo sami.
Po novem izdelujeta tudi sladoledne lončke
Špela in Maša sta še vedno zelo vpeti v delovanje pekarne, saj ves čas skrbita, da so kurtoši kakovostni tako po okusu kot videzu, a v teh dneh ju ne boste prav pogosto srečali v Ljubljani, saj sta se lotili novega projekta. »Ker smo bili pri naročenem sladoledu vedno omejeni z okusi, sva se s partnerjem odločila, da začneva izdelovati svoj sladoled. Sladoled, ki ga ponujamo, je domač, brez barvil, ojačevalcev okusa ipd.,« razlaga Špela. Maša je zgodbo še nadgradila in si zamislila, da bi bil sladoled na voljo tudi v lončku. »Tako imava zdaj tri sladoledne lončke z okusom jabolčnega štrudla, snickersa in pistacije z malino. Videti so kot sladoledne tortice, saj so sestavljeni iz različnih plasti. Želeli sva namreč, da najin sladoled ne bi bil prepoznaven le po domačem in dobrem okusu, temveč tudi po strukturi,« pove Špela in razkrije, da je njena skrita želja, za katero upa, da se bo že kmalu uresničila, imeti svojo sladolednico. Lončki, ki se izdelujejo v njuni sladoledni delavnici v Homcu, pa niso na voljo zgolj v Ljubljani, temveč jih lahko kupite tudi v kamniški Zlati ptički in domžalskem Guštu. Mimogrede, tudi njuni kurtoši kdaj pa kdaj zaidejo v modronovične konce – dekleti namreč gostujeta na Kuhni na plac, ki na domžalski tržni prostor zopet prihaja 2. julija.
S ščepcem poguma je vse mogoče
Čeprav so bili začetki težki, saj mnogo Slovencev sploh ni poznalo kurtoša, je sladica danes priljubljena tako pri domačinih kot turistih. »Na začetku je bilo več turistov, šele kasneje so začeli k nama hoditi tudi Slovenci. Med njimi sprva Prekmurci, saj so kurtoš že poznali iz domačih krajev,« se spominjata Špela in Maša, ki jima je pri prepoznavnosti kurtoša med domačini pomagala tudi epidemija covida-19. Čeprav je bila ob popolnem zaprtju države tudi njuna pekarna zaprta kar en mesec in pol, sta kasneje lahko delali. Ker je bil Sisters Kurtoš skoraj edini lokal, ki je bil na tem koncu Ljubljane odprt, so se ljudje veliko ustavljali tu, veseli, da je vsaj nekaj odprto.
Ko se sestri, ki pečeta najboljše dimnike, ozirata na štiri leta delovanja, iskreno priznata, da je bilo na trenutke težko, kdaj sta se tudi sporekli, a hkrati dokazujeta, da je s sestrsko energijo vse mogoče. »Danes se bolj spoštujeva, razumeva ena drugo ter upoštevava odločitve druga druge,« pravita Špela in Maša, ki priznata, da sta bili na začetku obe precej trmoglavi in prepričani v svoj prav. A morda sta ravno zaradi tega vztrajali na svoji poti. »S podporo domačih in ščepcem poguma nama je uspelo,« zaključujeta sestri Debevc.
Foto: osebni arhiv Maše in Špele Debevc
