sreda, 17 julija, 2024
25.8 C
Kamnik
25.8 C
Kamnik
sreda, 17 julija, 2024
25.8 C
Kamnik
sreda, 17 julija, 2024
25.8 C
Kamnik
sreda, 17 julija, 2024
DomovAktualnoRudolf Maister je bil več kot drzen vojak

Rudolf Maister je bil več kot drzen vojak

Kamnik se upravičeno imenuje Maistrovo mesto, saj se je general Rudolf Maister – Vojanov pred 150 leti rodil ravno v tem mestu. Včeraj so se mu v mestu, ki ga je imel tako rad in ki ga je pred 100 leti imenovalo za častnega občana, poklonili s slovesno akademijo, ki je potekala v Domu kulture Kamnik. S prireditvijo se niso spomnili samo njegovih vojaških uspehov, ampak so obudili spomin tudi na njegovo kulturno zapuščino, saj Maister ni bil le drzen vojak, bil je tudi vizionarski politik in občutljiv estet.


Kot je Maister imel rad Kamnik, ima Kamnik rad Maistra

Rudolf Maister se je rodil 29. marca v starem mestnem jedru Kamnika. »Njegovo ime je živo in prisotno v vsakem kotičku našega Kamnika kot neizbrisen pečat, ki nas spominja na naše korenine, našo ponosno preteklost ter tlakuje našo pot v prihodnost. In čeprav je Maister Kamnik zapustil že v rosnih letih, je ostal sin Kamnika, mesto pa je ostalo močno zasidrano v njegovem srcu kot kraj sreče in brezskrbnosti. In tako, kot je Maister imel rad Kamnik, ima Kamnik rad Maistra. Ta povezanost med našim mestom in našim junakom se kaže na vsakem koraku in se prenaša skozi generacije. Kamničani so na včerajšnji dan pred 100 leti Maistru podelili naziv častnega meščana, na njegovo rojstno hišo je bila leta 1938 slovesno nameščena spominska plošča. Njemu sta posvečena ulica in most, njegovo ime nosi naša gimnazija in srednja šola. Maistru je v Kamniku posvečen tudi spomenik, s katerim so Kamničani že leta 1970, sredi sistema, ko se Maistra ni samoumevno slavilo in omenjalo, svojemu junaku izkazali veliko čast, ljubezen in simbolno zahvalo,« je o odnosu med Maistrom in Kamnikom več povedal kamniški župan Matej Slapar. Spomenik, posvečen Maistru, je bil prvi spomenik, posvečen njegovemu spominu v Sloveniji. Kljub neugodnim političnim okoliščinam se je na dan postavitve zbralo več kot  10.000 pokončnih domoljubov in takrat tudi še Maistrovih borcev.

»S tem Maistru posvečen spomenik ni bil več le kip, ampak simbol enotnosti, simbol priznanja vrednotam, za katere se je Maister boril, in sicer v času, ko so bile te vrednote pogosto zatirane. To dejanje pa je bilo tudi izraz naše lokalne identitete in samozavesti. Kamničani smo vedno znali stopiti naprej ne glede na izzive in ovire. Ta spomenik je tako simbol našega ponosa, naše povezanosti in naše volje po ohranjanju vrednot, ki jih je zastopal Maister,« je še dodal Slapar.

Maistrova vojaška kariera se je strmo vzpenjala

Maister je ena tistih osebnosti slovenske zgodovine, ki je ljudi močno povezala, združila v prizadevanju za skupno dobro celotne domovine ter s pogumom, odločnostjo in vztrajnostjo uspešno ubranila interes Slovencev, s čimer je brez dvoma lahko tudi zgled aktualnemu slovenskemu političnemu vrhu. Srčno je verjel v slovensko prihodnost in s pogumno obrambo severne meje poskrbel za temelje, da je ta postala resničnost, zaradi česar je ena največjih osebnosti slovenske zgodovine. Na njegove vojaške uspehe sta v svojih govorih na slovesni akademiji spomnila predsednik državnega sveta Marko Lotrič in predsednik sekcije za vojaško zgodovino in podpolkovnik Zvezdan Marković.

»Mladi Rudolf Maister je ves čas gimnazijskega šolanja kazal izjemno navdušenje nad vojaškim poklicem, zato nas ne preseneča, da se je kmalu odločil za poklic vojaka. Njegove intelektualne sposobnosti in izjemne psihofizične lastnosti so mu omogočile strmo pot napredovanja v vojaški karieri,« je svoj govor začel Marković. Po uspešno končani nižji gimnaziji v Kranju se je vpisal na vojaško šolo na Dunaju. Tako se je v cesarski prestolnici šolal od 17. avgusta 1892 do 17. avgusta 1894, ko je bil imenovan za kadeta. 1. novembra 1895 je bil imenovan oziroma povišan v poročnika. Ko je prišel v Ljubljano, je dodobra spoznal slovensko ozemlje. V čin nadporočnika je bil povišan 1. maja 1900, čez deset let pa je dobil čin stotnika. V Celje je prišel konec oktobra 1913 in tu ostal do decembra naslednje leto, nato pa je bil premeščen v Maribor, kjer je 21. junija 1916 postal začasni poveljnik okrožnega črnovojniškega poveljstva št. 26. 8. marca 1917 so ga zaradi ovadbe nemških nacionalistov premestili v Gradec k črnovojniškemu okrožnemu poveljstvu št. 3. Njegova visoka in izpričana slovenska narodna zavednost je bila razlog za številne službene težave in disciplinske kazni. V Gradcu so ga 1. maja 1917 povišali v čin majorja in kmalu se je vrnil v Maribor, kjer je dosegel svoje najpomembnejše uspehe.

Mož z vizijo, ki je prepoznal težo zgodovinskega trenutka in pogumno ukrepal

Od leta 2005 23. oktobra praznujemo državni praznik, dan Rudolfa Maistra. Prav na ta dan je namreč Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo, jo razpustil in prevzel vojaško oblast v Mariboru in to brez izstreljenega naboja. »Ne smemo prezreti, je, da je prepoznal pomen trenutka ob nastajanju nove države ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, čeprav glede na čin (takrat je bil le major), tega od njega nihče ni pričakoval niti zahteval,« je povedal Lotrič in podaril, da je Maister v odločilnem trenutku izpeljal tisto, za kar bi si morala prizadevati narodna vlada v Ljubljani, saj v nasprotju z vlado ni verjel,  da bodo na mirovni konferenci v Parizu nastajajoči državi vse pokrajine, poseljene s Slovenci, pripadle  kar same od sebe.  Dva dni za tem, ko je 30. oktobra 1918 mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije, je v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki dejal: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Maister se je v naslednjem koraku odločil za vojaško ukrepanje in je razglasil mobilizacijo. Med 9. novembrom in 20. novembrom 1918 – v zgolj 11 dneh – je uspel zbrati 4000 mož. Ustanovljen je bil mariborski pešpolk s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. »Prav ta Maistrova vojaška formacija, ki je 23. novembra razorožila zeleno gardo, predstavlja zametek slovenske vojske. Česa podobnega pred tem ni bilo. Tudi to je bil eden izmed pomembnih korakov na poti k osamosvojitvi. Na Štajerskem je Maister dosegel razmejitveno črto med nemško Avstrijo in Državo SHS, ki se je zelo natančno ujemala s slovensko etnično mejo. To je pomenilo, da je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške, kar prav tako predstavlja pomemben korak k samostojni in neodvisni Sloveniji. Če Maister ne bi ukrepal in priključil Maribora k matični Sloveniji, potem, to si upam trditi, 17. avgusta 1919 ne bi prišlo do združitve Prekmurja z matično domovino,« je pomen Maistrovih dejanj razodel Lotrič. Maister si je želel, da bi slovensko narodno območje na avstrijskem Koroškem postalo del slovenskega ozemlja. Zato je njegova vojska, ki je zasedla kraje severno od Maribora do Šentilja, vkorakala tudi na Koroško. 18. septembra 1919 se je moral umakniti iz plebiscitnega ozemlja v Beograd, da ne bi vplival na rezultate plebiscita.  

»Rudolf Maister nam je lahko za zgled tudi danes. S svojo povezovalno držo, močno narodno zavednostjo in neizmernim pogumom. Predvsem v času, ko okoli nas divjajo vojne, se je dobro spomniti tudi, da se ozemeljska celovitost lahko ubrani brez poka puške. Zato negujmo sporočilnost generala Maistra in se zgledujmo po njegovih svetlih zgledih tudi v današnjem času, ki ni enostaven, nikakor pa ni brezizhoden. Le dogovoriti se moramo, v katero smer želimo, in vsakodnevno delati dobro, v dobrobit vseh državljank in državljanov,« je svoj govor zaključil Lotrič.

Junak, ki daleč presega okvire slovenske samozavesti

Vodja Rojstne hiše Rudolfa Maistra Alenka Juvan pa se je osredotočila na Maistra kot junaka. Poudarila je, da imamo Slovenci do junakov precej čuden odnos, še posebej do svojih: »Veliko bližje so nam tisti in takrat, ko zaidejo v legende, pravljice in pripovedke: kot denimo kralj Matjaž, Peter Klepec ali pa Martin Krpan … Zakaj? Ker so to junaki, ki so zrasli iz slovenskega ljudstva, in nimajo nobene navezave na katero koli oblast; tujo ali domačo; ker so se ti junaki oblasti vedno in povsod posmehljivo ali zvito postavili po robu; kot nam pravi ljudsko izročilo ali je zapisano v literaturi. Tako tudi Maistru junaštva na Slovenskem še pred nekaj desetletji niso priznavali, kar nam danes ni razumljivo, da je zaradi neustavljive želje po oblasti, uspehu in nadvladi celo tiste, ki so pred tujcem reševali lasten narod, mogoče obtožiti narodnega izdajstva,« je še  dejala vodja rojstne hiše. Danes Rudolfu Maistru pripisujemo veliko vlog in mu ponujamo veliko obrazov. Pravimo, da je domoljub, kar je po mnenju Juvanove zaradi zlorabljanja izraza včasih zveni kot prazna beseda, a po drugi strani je meja med nacionalizmom in narodno zavednostjo pri nas precej tanka. Toda Rudolf Maister je pred nadrejenimi in vojaki z besedo in dejanji na vsakem koraku dokazoval, da njegovo slovenstvo ni prazna beseda,« je obrazložila njegovo ljubezen do domovine. Bil je tudi strasten ljubitelj knjig, zvezan s slovensko knjigo z globoko in živo ljubeznijo in bil na svoj materni jezik emocionalno navezan že od ranega otroštva. Postal je pesnik, saj se je zavedal, da za Slovence jezik in kultura pomenita nič manj kot: preživetje.

»Ti obrazi nam kažejo, da je Rudolf Maister osebnost, ki štrli daleč čez okvire slovenske samozavesti. Morda ga prav zato tako težko sprejemamo. Morda je prav zato med Slovenci o njem vedno in tudi vedno bo vladalo razdeljeno, celo povsem nasprotujoče si mnenje: za ene je bil junak s svojo zgodbo mariborskega odrešitelja, za druge postavljač in celo kontrarevolucionar,« je še dodala Alenka Juvan in svoj govor sklenila z verzi iz nove slikanice o njem in mariborskih dogodkih, ki sta jo napisali govornica in Katarina Mahnič.

Govore je povezoval bogat kulturni program, s katerim so ustvarjalci poklonili njegovemu življenju in predstavili njegovo bivanje v različnih mestih, in sicer v Kamniku, Celju in Mariboru ter tudi v Galiciji, kamor je bil premeščen kazensko. Iz predstave smo lahko čutili spoštovanje do Maistra. Njegove besede in besede drugih o Maistru sta deklamirala igralca Pavle Ravnohrib in Zvone Hribar.  S plesom in gibom so dogodke iz njegovega življenja predstavili umetniki Zavoda Vitkar in Folklorna skupina Tine Rožanc.  Z uglasbenimi Maistrovimi pesmimi so nastopili Mešani pevski zbor ODMEV Kamnik, Otroški in Mladinski pevski zbor Glasbene šole Kamnik, Mestna godba Kamnik, Katja in Simon Skalar, Mestna godba Kamnik pa je pričarala vzdušje razglasitve za častnega meščana.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
25.8 ° C
27 °
24.2 °
75 %
1.9kmh
6 %
sre
30 °
čet
30 °
pet
31 °
sob
29 °
ned
31 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovAktualnoRudolf Maister je bil več kot drzen vojak

Rudolf Maister je bil več kot drzen vojak

Kamnik se upravičeno imenuje Maistrovo mesto, saj se je general Rudolf Maister – Vojanov pred 150 leti rodil ravno v tem mestu. Včeraj so se mu v mestu, ki ga je imel tako rad in ki ga je pred 100 leti imenovalo za častnega občana, poklonili s slovesno akademijo, ki je potekala v Domu kulture Kamnik. S prireditvijo se niso spomnili samo njegovih vojaških uspehov, ampak so obudili spomin tudi na njegovo kulturno zapuščino, saj Maister ni bil le drzen vojak, bil je tudi vizionarski politik in občutljiv estet.


Kot je Maister imel rad Kamnik, ima Kamnik rad Maistra

Rudolf Maister se je rodil 29. marca v starem mestnem jedru Kamnika. »Njegovo ime je živo in prisotno v vsakem kotičku našega Kamnika kot neizbrisen pečat, ki nas spominja na naše korenine, našo ponosno preteklost ter tlakuje našo pot v prihodnost. In čeprav je Maister Kamnik zapustil že v rosnih letih, je ostal sin Kamnika, mesto pa je ostalo močno zasidrano v njegovem srcu kot kraj sreče in brezskrbnosti. In tako, kot je Maister imel rad Kamnik, ima Kamnik rad Maistra. Ta povezanost med našim mestom in našim junakom se kaže na vsakem koraku in se prenaša skozi generacije. Kamničani so na včerajšnji dan pred 100 leti Maistru podelili naziv častnega meščana, na njegovo rojstno hišo je bila leta 1938 slovesno nameščena spominska plošča. Njemu sta posvečena ulica in most, njegovo ime nosi naša gimnazija in srednja šola. Maistru je v Kamniku posvečen tudi spomenik, s katerim so Kamničani že leta 1970, sredi sistema, ko se Maistra ni samoumevno slavilo in omenjalo, svojemu junaku izkazali veliko čast, ljubezen in simbolno zahvalo,« je o odnosu med Maistrom in Kamnikom več povedal kamniški župan Matej Slapar. Spomenik, posvečen Maistru, je bil prvi spomenik, posvečen njegovemu spominu v Sloveniji. Kljub neugodnim političnim okoliščinam se je na dan postavitve zbralo več kot  10.000 pokončnih domoljubov in takrat tudi še Maistrovih borcev.

»S tem Maistru posvečen spomenik ni bil več le kip, ampak simbol enotnosti, simbol priznanja vrednotam, za katere se je Maister boril, in sicer v času, ko so bile te vrednote pogosto zatirane. To dejanje pa je bilo tudi izraz naše lokalne identitete in samozavesti. Kamničani smo vedno znali stopiti naprej ne glede na izzive in ovire. Ta spomenik je tako simbol našega ponosa, naše povezanosti in naše volje po ohranjanju vrednot, ki jih je zastopal Maister,« je še dodal Slapar.

Maistrova vojaška kariera se je strmo vzpenjala

Maister je ena tistih osebnosti slovenske zgodovine, ki je ljudi močno povezala, združila v prizadevanju za skupno dobro celotne domovine ter s pogumom, odločnostjo in vztrajnostjo uspešno ubranila interes Slovencev, s čimer je brez dvoma lahko tudi zgled aktualnemu slovenskemu političnemu vrhu. Srčno je verjel v slovensko prihodnost in s pogumno obrambo severne meje poskrbel za temelje, da je ta postala resničnost, zaradi česar je ena največjih osebnosti slovenske zgodovine. Na njegove vojaške uspehe sta v svojih govorih na slovesni akademiji spomnila predsednik državnega sveta Marko Lotrič in predsednik sekcije za vojaško zgodovino in podpolkovnik Zvezdan Marković.

»Mladi Rudolf Maister je ves čas gimnazijskega šolanja kazal izjemno navdušenje nad vojaškim poklicem, zato nas ne preseneča, da se je kmalu odločil za poklic vojaka. Njegove intelektualne sposobnosti in izjemne psihofizične lastnosti so mu omogočile strmo pot napredovanja v vojaški karieri,« je svoj govor začel Marković. Po uspešno končani nižji gimnaziji v Kranju se je vpisal na vojaško šolo na Dunaju. Tako se je v cesarski prestolnici šolal od 17. avgusta 1892 do 17. avgusta 1894, ko je bil imenovan za kadeta. 1. novembra 1895 je bil imenovan oziroma povišan v poročnika. Ko je prišel v Ljubljano, je dodobra spoznal slovensko ozemlje. V čin nadporočnika je bil povišan 1. maja 1900, čez deset let pa je dobil čin stotnika. V Celje je prišel konec oktobra 1913 in tu ostal do decembra naslednje leto, nato pa je bil premeščen v Maribor, kjer je 21. junija 1916 postal začasni poveljnik okrožnega črnovojniškega poveljstva št. 26. 8. marca 1917 so ga zaradi ovadbe nemških nacionalistov premestili v Gradec k črnovojniškemu okrožnemu poveljstvu št. 3. Njegova visoka in izpričana slovenska narodna zavednost je bila razlog za številne službene težave in disciplinske kazni. V Gradcu so ga 1. maja 1917 povišali v čin majorja in kmalu se je vrnil v Maribor, kjer je dosegel svoje najpomembnejše uspehe.

Mož z vizijo, ki je prepoznal težo zgodovinskega trenutka in pogumno ukrepal

Od leta 2005 23. oktobra praznujemo državni praznik, dan Rudolfa Maistra. Prav na ta dan je namreč Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo, jo razpustil in prevzel vojaško oblast v Mariboru in to brez izstreljenega naboja. »Ne smemo prezreti, je, da je prepoznal pomen trenutka ob nastajanju nove države ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, čeprav glede na čin (takrat je bil le major), tega od njega nihče ni pričakoval niti zahteval,« je povedal Lotrič in podaril, da je Maister v odločilnem trenutku izpeljal tisto, za kar bi si morala prizadevati narodna vlada v Ljubljani, saj v nasprotju z vlado ni verjel,  da bodo na mirovni konferenci v Parizu nastajajoči državi vse pokrajine, poseljene s Slovenci, pripadle  kar same od sebe.  Dva dni za tem, ko je 30. oktobra 1918 mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije, je v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki dejal: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« Maister se je v naslednjem koraku odločil za vojaško ukrepanje in je razglasil mobilizacijo. Med 9. novembrom in 20. novembrom 1918 – v zgolj 11 dneh – je uspel zbrati 4000 mož. Ustanovljen je bil mariborski pešpolk s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. »Prav ta Maistrova vojaška formacija, ki je 23. novembra razorožila zeleno gardo, predstavlja zametek slovenske vojske. Česa podobnega pred tem ni bilo. Tudi to je bil eden izmed pomembnih korakov na poti k osamosvojitvi. Na Štajerskem je Maister dosegel razmejitveno črto med nemško Avstrijo in Državo SHS, ki se je zelo natančno ujemala s slovensko etnično mejo. To je pomenilo, da je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške, kar prav tako predstavlja pomemben korak k samostojni in neodvisni Sloveniji. Če Maister ne bi ukrepal in priključil Maribora k matični Sloveniji, potem, to si upam trditi, 17. avgusta 1919 ne bi prišlo do združitve Prekmurja z matično domovino,« je pomen Maistrovih dejanj razodel Lotrič. Maister si je želel, da bi slovensko narodno območje na avstrijskem Koroškem postalo del slovenskega ozemlja. Zato je njegova vojska, ki je zasedla kraje severno od Maribora do Šentilja, vkorakala tudi na Koroško. 18. septembra 1919 se je moral umakniti iz plebiscitnega ozemlja v Beograd, da ne bi vplival na rezultate plebiscita.  

»Rudolf Maister nam je lahko za zgled tudi danes. S svojo povezovalno držo, močno narodno zavednostjo in neizmernim pogumom. Predvsem v času, ko okoli nas divjajo vojne, se je dobro spomniti tudi, da se ozemeljska celovitost lahko ubrani brez poka puške. Zato negujmo sporočilnost generala Maistra in se zgledujmo po njegovih svetlih zgledih tudi v današnjem času, ki ni enostaven, nikakor pa ni brezizhoden. Le dogovoriti se moramo, v katero smer želimo, in vsakodnevno delati dobro, v dobrobit vseh državljank in državljanov,« je svoj govor zaključil Lotrič.

Junak, ki daleč presega okvire slovenske samozavesti

Vodja Rojstne hiše Rudolfa Maistra Alenka Juvan pa se je osredotočila na Maistra kot junaka. Poudarila je, da imamo Slovenci do junakov precej čuden odnos, še posebej do svojih: »Veliko bližje so nam tisti in takrat, ko zaidejo v legende, pravljice in pripovedke: kot denimo kralj Matjaž, Peter Klepec ali pa Martin Krpan … Zakaj? Ker so to junaki, ki so zrasli iz slovenskega ljudstva, in nimajo nobene navezave na katero koli oblast; tujo ali domačo; ker so se ti junaki oblasti vedno in povsod posmehljivo ali zvito postavili po robu; kot nam pravi ljudsko izročilo ali je zapisano v literaturi. Tako tudi Maistru junaštva na Slovenskem še pred nekaj desetletji niso priznavali, kar nam danes ni razumljivo, da je zaradi neustavljive želje po oblasti, uspehu in nadvladi celo tiste, ki so pred tujcem reševali lasten narod, mogoče obtožiti narodnega izdajstva,« je še  dejala vodja rojstne hiše. Danes Rudolfu Maistru pripisujemo veliko vlog in mu ponujamo veliko obrazov. Pravimo, da je domoljub, kar je po mnenju Juvanove zaradi zlorabljanja izraza včasih zveni kot prazna beseda, a po drugi strani je meja med nacionalizmom in narodno zavednostjo pri nas precej tanka. Toda Rudolf Maister je pred nadrejenimi in vojaki z besedo in dejanji na vsakem koraku dokazoval, da njegovo slovenstvo ni prazna beseda,« je obrazložila njegovo ljubezen do domovine. Bil je tudi strasten ljubitelj knjig, zvezan s slovensko knjigo z globoko in živo ljubeznijo in bil na svoj materni jezik emocionalno navezan že od ranega otroštva. Postal je pesnik, saj se je zavedal, da za Slovence jezik in kultura pomenita nič manj kot: preživetje.

»Ti obrazi nam kažejo, da je Rudolf Maister osebnost, ki štrli daleč čez okvire slovenske samozavesti. Morda ga prav zato tako težko sprejemamo. Morda je prav zato med Slovenci o njem vedno in tudi vedno bo vladalo razdeljeno, celo povsem nasprotujoče si mnenje: za ene je bil junak s svojo zgodbo mariborskega odrešitelja, za druge postavljač in celo kontrarevolucionar,« je še dodala Alenka Juvan in svoj govor sklenila z verzi iz nove slikanice o njem in mariborskih dogodkih, ki sta jo napisali govornica in Katarina Mahnič.

Govore je povezoval bogat kulturni program, s katerim so ustvarjalci poklonili njegovemu življenju in predstavili njegovo bivanje v različnih mestih, in sicer v Kamniku, Celju in Mariboru ter tudi v Galiciji, kamor je bil premeščen kazensko. Iz predstave smo lahko čutili spoštovanje do Maistra. Njegove besede in besede drugih o Maistru sta deklamirala igralca Pavle Ravnohrib in Zvone Hribar.  S plesom in gibom so dogodke iz njegovega življenja predstavili umetniki Zavoda Vitkar in Folklorna skupina Tine Rožanc.  Z uglasbenimi Maistrovimi pesmimi so nastopili Mešani pevski zbor ODMEV Kamnik, Otroški in Mladinski pevski zbor Glasbene šole Kamnik, Mestna godba Kamnik, Katja in Simon Skalar, Mestna godba Kamnik pa je pričarala vzdušje razglasitve za častnega meščana.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
25.8 ° C
27 °
24.2 °
75 %
1.9kmh
6 %
sre
30 °
čet
30 °
pet
31 °
sob
29 °
ned
31 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano