Politiki pogosto radi tarnajo, da je mladim vseeno za vse vrste politike in da ima ta starostna skupina izstopajoče porazno volilno udeležbo. Tovrstne trditve velikokrat podprejo z ugotovitvami političnih analitikov in strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo s tem področjem, predvsem pa tako sliko vedno znova prikažejo končni podatki o volivcih, ki se pojavijo na volitvah. V Državnem zboru večkrat slišimo, da se morajo mladi aktivirati in izpolniti svojo državljansko dolžnost udeležbe na volitvah. Da je za našo prihodnost nujno, da mladi prevzamejo pomembnejšo vlogo pri vodenju države. Kdo pa bo nenazadnje prevzel državo in občutil posledice odločitev, ki jih danes sprejema politika? Kljub temu pa se je nujno vprašati, kaj poleg izkoriščanja za lastne politične cilje vodilni v naši državi naredijo, da bi politiko približali mladim? Ker smo imeli dovolj čakanja na odgovor, smo se na Dijaški skupnosti Gimnazije in Srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik odločili stvari vzeti v svoje roke.
Ena od naših glavnih točk, za katero se v letošnjem šolskem letu močno zavzemamo, je postalo aktivno državljanstvo. Ta besedna zveza obsega velik nabor dejanj, ki se jih pričakuje od državljanov vsake demokratično urejene države. Aktivno državljanstvo se lahko izvaja s formalno ali neformalno politično participacijo, lahko pa to pomeni samo stopnjo zavedanja dogajanja okoli sebe. Od mladih, ki dopolnijo 18 let, država pričakuje, da bodo sposobni s kritično distanco spremljati politične dogodke, sprejemati razumne politične odločitve, da se bodo zanimali za vodenje države in da bodo svoje zanimanje znali tudi izkazati. Družba bi morala od mladih pričakovati, da sprejmejo odločitve, ki bodo poskrbele za boljšo prihodnost, saj te ne bodo deležni današnji 60-letniki, ampak mi. A kdo se zavzema, da bi mlade tega naučil in nas v to vzgojil? Kdo odpira ta vprašanja? To bi morala biti šola, ki očitno te vloge ne prevzema dovolj učinkovito.
O politiki se po učnem programu prvič in zadnjič vsi izobražujemo v okviru predmeta državljanska in domovinska vzgoja ter etika, ki je v predmetnik umeščen v 7. in 8. razredu osnovne šole, kadar večina dopolni 13 let (na gimnazijah se politika spoznava še pol leta pri sociologiji). V tem času mladi državljani prvič pridejo v stik z osnovami delovanja države, delitvijo oblasti, načinom volitev, sprejemanjem zakonov, pravnim redom itd., potem pa sistem na njih pozabi. Pozabi to znanje negovati, nadgraditi, ga prenesti v prakso in ga pred 18 letom obnoviti. Mladi, predvsem tisti na srednjih šolah, smo tako pri odkrivanju za nas velikokrat prekompleksnega političnega sveta prepuščeni sami sebi in se zanašamo na prizadevne učitelje, ki si želijo politično aktivnih mladih ali pa na informacije iz družinskega kroga. Razumljivo pa je, da se s tovrstnim prenašanjem znanja lahko nekaj kvečjemu ohrani in težko razširi med večje število ljudi. Povedano enostavneje – če se tvoji starši ne zmenijo za politiko, je velika verjetnost, da se ne boš niti ti.
Da bi vzgojili trdno in učinkovito demokratično družbo, potrebujemo demokratično mladino. Največ svojega časa, obkroženi z najbolj raznoliko skupino ljudi, mladi preživijo v šoli, torej mora šola postati kraj, v katerem se odraža demokracija. Čeprav je prvi korak k večji politični participaciji mladih že uvedba teoretičnega znanja o državnem sistemu in politiki v srednje šole, to zagotovo ni dovolj. Pomembno je, da mladi pridobljeno znanje izkusimo na lastni koži in vidimo kako deluje v praksi, saj od tega odnesemo največ. Dober primer praktičnega prenašanja znanja so z zakonom predvidene dijaške skupnosti, ki pa na vsaki šoli delujejo različno učinkovito. V dijaški skupnosti lahko preko predstavniškega sistema vsi dijaki lahko uresničujejo svoje pravice in soustvarjajo šolsko okolje. Poleg tega se naučimo živeti z nekim urejenim sistemom podajanja predlogov, volitev predstavnikov, izbiro lastnega predsednika in ostalih funkcij. Dijaki odrastemo z zavedanjem, da se s pričkanjem z ravnateljem ne bo nič spremenilo, ampak da je potrebno stvari najprej dobro premisliti, predebatirati, potem pa stališča artikulirano predstaviti in za njih trdno stati. S pomočjo dijaških skupnosti odrastemo z zavedanjem, da nas v skupen uspeh vodi demokracija.
Pri dijaških skupnostih pa se politična izobrazba in praksa v šolah ne sme ustaviti. Letos nas je navdušil model, ki ga izvajajo nekatere šole v skandinavskih državah, da ob državnih volitvah organizirajo šolske simulacije. Njihov namen je mlade naučiti, kako glasovati ter pripraviti teren za razmišljanje in pogovore o tovrstnih temah, kar se kaže v njihovih podatkih o volilni udeležbi in aktivni politični participaciji mladih.
Na naši šoli se za začetek nismo želeli preveč politično opredeljevati, zato smo se raje odločili za izvedbo referenduma, kot pa simulacije volitev. Ker pa smo si močno želeli, da bi bilo referendumsko vprašanje izvedljivo in ne nekaj, ki je samo sebi namen, smo izbrali temo šolskega zvonca. Ne zato, ker bi bila ta tematika izjemno pomembna za reševanje demokracije, ampak ker to vprašanje prinaša možnost, da se volja dijakov na koncu tudi upošteva. Da dijaki v čim krajšem času spoznajo, da ima njihov glas in mnenje velik vpliv na okolico. Vprašali smo: “Ali ste za to, da se zamenja melodija šolskega zvonca?”.
Poleg tega smo referendum želeli narediti čim bolj pristen in podoben dejanskemu glasovanju na državni ravni. Imenovali smo tričlansko volilno komisijo, ki je pripravila glasovnico, volilno skrinjico, prostor za volišče in seveda še ves potreben material, na koncu pa tudi preštela oddane glasove. Pred referendumom je skupaj s šolsko Video PRESS skupino pripravila kratek, komičen (seveda je tematiko treba narediti zanimivo) videoposnetek z vsemi potrebnimi informacijami, tako o šolskem kot državnem referendumu. Dijaki so glasovali tako, da so se zglasili na volišču pred volilno komisijo, za identifikacijo pokazali svojo dijaško izkaznico, se vpisali v volilni imenik in nato med tremi kartonastimi stenami obkrožili za ali proti. Da bi k glasovanju spodbudili čim večje število dijakov, pa smo posameznim razredom tekom dneva dodelili točno določene termine, v katerih so se lahko zglasili na volišču.
Izkušnja s šolskim referendumom me je, kot enega od članov volilne komisije, kar nekajkrat šokirala. Začelo se je s tem, da je veliko število dijakov želelo glasovati brez dijaške ali osebne izkaznice, kljub temu, da smo v pripravljenem izobraževalnem gradivu večkrat poudarili, da je ta vedno nujno potrebna na vsakem državnem volišču, drugače glasovati ni mogoče. Potem so izročene glasovnice obkroževali kar na mizi pred nami, na očeh vseh v avli in nam te izpolnjene glasovnice podajali nazaj v roko. Poleg tega je bilo kasneje, med štetjem, veliko glasovnic označenih za neveljavne, saj so na njih pisali sporočilca, risali obraze, itd.
Če dobro pomisliš in se vprašaš, zakaj tako vedenje, pa hitro postane jasno, da je odziv popolnoma logičen. Dijaki so večinoma prvič v življenju videli volišče, celotnega protokola pa jih niti v teoriji ni nihče naučil. Znati glasovati in pristopiti k volitvam se nam zdi samoumevno, pa ni. Seveda si po enem obisku volišča to vsak zapomni in za osvojitev veščine glasovanja ni potrebno večletno izpopolnjevanje, a nas je kot vseh ljudi najbolj strah neznanega. Upam si trditi, da je mladih, tudi če tega ne bodo nikoli javno priznali ali povedali, strah iti na volišče, ker ne vedo, kako ta proces poteka. Na tečajih prve pomoči se učimo uporabljati defibrilator in moramo to nujno demonstrirati na izpitu, če želimo še naprej opravljati vozniški izpit, pa so navodila za njegovo uporabo enostavna in jasno zapisana v škatli. Na tečaju to počnemo, ker največ znanja prenese osebna izkušnja iz prve roke in ker nas tako izobraževanje spodbudi, da ob ključnih trenutkih rešujemo življenja. To, da nam nihče ne pokaže kako glasovati, da bi lahko razbili strah pred tem, skupaj s številnimi drugimi dejavniki zmanjšuje volilno udeležbo mladih.
Štiri generacije kamniških dijakov so se v četrtek znebile tega strahu in verjamem, da bodo z eno izkušnjo za sabo lažje odšli na naslednje volitve ali referendum. Mogoče bodo dijaki tudi večkrat zastrigli z ušesi, ko bodo slišali omembo referenduma med ropotom novic, ki jih vsak večer gledajo starši. Zaradi referenduma o šolskem zvoncu se verjetno ne bodo bolj pogovarjali o politiki – to je naslednji korak naših prizadevanj. Da pa bi pridobili večje zanimanje današnjih mladih za glasovanje, ki veljamo za generacijo, ki ne prenaša ovinkarjenja in zahteva dokaze ter dejanja, je izjemnega pomena omenjena zagotovitev spremembe po izglasovani odločitvi. To dokažemo z zgledom, vedno pa je dobrodošla še manjša vzpodbuda ali opomnik za glasovanje.
Vsega kar znamo, smo se nekoč naučili. In naučiti se moramo tudi, kako živeti kot demokratični državljani.
Matic Hrabar // Foto: FB GSŠRM
