V prostorih Menačenkove domačije se vselej pišejo zanimive zgodbe. Vedno je na voljo slikovita razstava, ki si jo je vredno ogledati, vedno se predstavi nekdo, ki se mu splača prisluhniti, vedno si torej lahko napasemo oči na nečem, česar potem nikdar ne pozabimo. In tako smo bili tudi tokrat deležni odprtja edinstvene razstave lesenih izdelkov, ki jih danes ne videvamo več tako pogosto, četudi so pravzaprav brezčasni. Govora je namreč o igračah. Pa ne o kakršnihkoli igračah, temveč o lesenih igračah.
Te nam je predstavil dr. Mohor Demšar, dolgoletni učitelj na waldorfski šoli, sicer zbiratelj omenjenih lesenih izdelkov. Zamisel o potujočem muzeju lesenih igrač se mu je porodila, saj sam, kolikor se le da, sledi reku, da je človek popoln le takrat, ko se igra. Zakaj bi torej tega ne ohranjali tudi v odrasli dobi? »Včasih so bile takšne igrače običajne,« je pojasnil med uvodnim nagovorom. »Otroci so imeli doma lesene igrače v podobi živali, da so lahko sestavili kmetijo. Imeli so stavbe, da so lahko sestavljali mesta in podobno.« Takšne igrače so priročne iz več razlogov – so obstojnejše, edinstvene in morda celo zanimivejše kot igrače, običajne za današnji čas.
O sami izdelavi in navdihu za delo je z umetnikom spregovorila kustosinja Katarina Rus Krušelj, pri čemer je bilo izpostavljeno, da so razstavljene igrače posebne tudi zato, ker je večina tako starih, da segajo še v prvo polovico prejšnjega stoletja, nekatere pa izvirajo celo iz obdobja Franceta Prešerna. Ko je avtor razstave, pri postavitvi katere je sodeloval tudi Roman Kos, govoril o svojih lesenih umetninah, je izpostavil, da se namen igrač ni kaj prida spremenil. Seveda ne, igrače so bile, so in bodo namenjene igri, zabavi, torej sproščanju in uživanju. Se pa je skozi čas spreminjal material, drugačen pa je tudi način izdelave. Enako velja za obstojnost. Slednja je namreč pri lesenih izdelkih veliko večja kot pri, denimo, plastičnih. Bistvena razlika je tudi količina. Včasih je bila že ena sama igrača pravi božji dar, dandanes pa marsikdo zaradi presežka igrač slednjih niti ne ceni več. Včasih so prednjačili gugalniki, avtomobili, igrače na vrvici, danes to najmlajšim ni več zanimivo – veliko raje in pogosteje namreč posegajo po tehnološko dovršenih igračah.
Dr. Demšar pa s svoji igračami ne želi doseči le sprostitvenega učinka, marveč želi pri otrocih spodbuditi tudi zdrav razvoj. Tako se na razstavi nahaja kar dvesto kosov igrač z vsega sveta, med drugim leseni konjički, vrtavke, lutke, hiške in podobno, ob čemer starejše generacije, naše babice in dedki, kar nostalgično zavzdihnejo. Tako razstava pridobi tudi na kulturnem pomenu, saj pravzaprav predstavlja tudi dobršen del kulturne dediščine – pooseblja namreč razvoj otroške igre skozi čas. Tako si ob igračah lahko ogledate tudi stare fotografije, ki so jih prispevali domačini kot dokaz dejanske rabe razstavljenih izdelkov.
Slikovito razstavo si lahko v prostorih Menačenkove domačije ogledate do vključno 22. januarja.
Barbara Kopač
