Slovenci, ki smo narod čebelarjev, smo od nekdaj cenili med. A še vedno se dogaja, da smo premalo seznanjeni s pravilno uporabo vseh čebeljih pridelkov. To opaža tudi Domžalčanka Nika Pengal, čebelarka, apiterapevtka in upravnica apiterapevtskega čebelnjaka Čebelarskega društva Domžale. Poleg čebelarjenja je njeno poslanstvo čim več ljudi seznaniti z mnogimi zdravilnimi učinki medu in ostalih čebeljih pridelkov. Profesionalna in predana čebelarka je svoje čebelarstvo poimenovala Gospodična Medična.
Nika se je s čebelami in čebelarstvom srečala pred dobrim desetletjem. »Takrat sem ravno zaključila s študijem in iskala službo. Ker zaposlitve nisem našla, sem pozimi začela pomagati starejšemu čebelarju. Restavrirala sem stare panje oz. obnavljala opremo, ki se vsako leto očisti, zbrusi, prebarva. Ko je prišla pomlad, sem mu začela pomagati še s čebelami. Veliko me je naučil,« se s hvaležnostjo spominja Nika, ki je potem opravila še tečaj za čebelarja začetnika, že naslednje leto pa se izobrazila tudi za apiterapevtko. Vse prihranke je dala za nakup čebelarske opreme. »Kupila sem kontejner z osmimi panji in čebeljimi družinami ter začela s prevozom čebel na pašo in samostojnim čebelarjenjem,« pravi.
Želi si, da bi čebelji izdelki ponovno pridobili vrednost
Ker je odprta za nove izzive, se je leta 2017 udeležila projekta Štartaj Domžale, v okviru katerega je nastal njen medeni žvečilni gumi, Čubi. To ni čisto običajen žvečilni gumi, ki ga lahko žvečimo ves čas, temveč je namenjen uporabi ob krvavečih dlesnih, bolečem grlu ali žrelu, primeren pa je tudi za otroke, saj čisti zobe in lahko se ga poje. A surovino, iz katere je izdelan medeni čigumi, je težko pridelati v večjih količinah. »Pridobiva se ga med točenjem medu. Če natočiš 100 kilogramov medu, je te surovine 10 kilogramov. Vesela sem, da so me v projektu podprli in prepoznali potencial v Čubiju, ampak pričakovanj po masovni proizvodnji oz. prodaji na policah trgovskih centrov nisem mogla uresničiti,« je iskrena Nika. Medeni žvečilni gumi še vedno izdeluje, poleg tega seveda prodaja tudi vse ostale čebelje pridelke, kot so med, cvetni prah, matični mleček in propolis.
Kljub veliki pozornosti, ki jo je vzbudila, ideja o medenem žvečilnem gumiju ni bila v celoti uresničena, a Nika pravi, da je z udeležbo na Štartaj Domžale vseeno dosegla svoj namen. »Prijavila sem se, ker sem želela, da čim več ljudi sliši, da so čebelji pridelki zdravilni in niso le prehranska dopolnila ali sladila. Med je bil zdravilo, še preden je bilo farmakološko zdravilo sploh izumljeno. Želela sem, da čebele in njihovi pridelki zopet dobijo veljavo in vrednost, ki si jo zaslužijo in so jo nekoč že imeli.«
V tistem času je do nje pristopil tudi Andrej Jus, predsednik Čebelarskega društva Domžale, in izrazil zanimanje, da bi apiterapijo začeli izvajati tudi v Domžalah. »Andrej je res super vodja, naklonjen novostim in razvoju ter povezovanju z drugimi panogami in društvi, predvsem pa spodbuja in daje besedo tudi nam, mlajšim čebelarjem,« je vesela Nika, ki je v novem čebelnjaku Čebelarskega društva Domžale začela izvajati apiterapevtsko dejavnost.
Medu nikoli v vroč čaj!
Apiterapija je veda o zdravljenju s čebelami in čebeljimi pridelki. Je ena najstarejših metod zdravljenja. Apiterapevt je oseba, ki svetuje o uporabi čebeljih pridelkov, jih zna med sabo mešati v pravilnih razmerjih in izvaja različne prijeme apiterapije, na primer masažo z medom, vdihavanje čebeljega zraka, uporabo čebeljega strupa. Vse to Nika izvaja tudi v domžalskem čebelnjaku, in sicer po predhodnem dogovoru.
Kot poudarja, ni pomembna zgolj ozaveščenost o pridelkih samih, temveč tudi znanje, kako se ti mešajo in dopolnjujejo med seboj. »Čebelji pridelki so visoko koncentrirani, to so biološko aktivne snovi, polne vitaminov, mineralov, encimov, antioksidantov, torej imajo vse, kar naše telo dnevno potrebuje. A treba je vedeti, kako jih kombinirati. Mnogo ljudi ne ve, da je treba na primer med jemati z vodo, ker se tako lažje absorbira. Vse to je delo apiterapevta,« razlaga Nika in pove, da je tudi v Domžalah zanimanja za tovrstno znanje vedno več. »V našem čebelarskem društvu se trudimo ozaveščati ljudi tako o čebelah kot tudi o apiterapiji. Dvakrat na leto organiziramo pohod ob Kamniški Bistrici po čebelarski učni poti, ki poteka od parka Močilnik v Dobu do našega čebelnjaka pri Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik. Na poti se spoznamo s čebelami, medovitimi rastlinami, izvemo veliko o čebelarstvu na tem območju, potem pa v čebelnjaku predstavimo še apiterapijo. Poleg tega se pojavljamo se tudi na dogodkih občine Domžale, dejavni smo v vrtcih in šolah, k nam prihajajo slovenski in tuji gostje,« pojasni Nika in doda, da ljudje z veseljem prihajajo in prisluhnejo. Kako tudi ne bi, saj je Nika prava enciklopedija znanja o uporabi čebeljih pridelkov.
Med najbolj pogostimi napakami, ki jih ljudje na primer delamo, je ta, da dajemo med v vroč čaj. »To je res grozno,« meni Nika, »še pred dvajsetimi leti smo medu rekli strd, torej gre za vsebino, ki je strjena, kristalizirana. Vsak med sčasoma kristalizira. S tem ne izgublja vrednosti, temveč se nekatere učinkovine razvijejo šele s procesom kristalizacije. Potem pa pridejo ljudje k čebelarju in hočejo kupiti tekoči med. Zelo velika verjetnost je, da je tak med segret. A s segrevanjem uničimo encime beljakovinske sestave, ki jih med vsebuje in so ključni za vse njegove koristne učinke. Zato medu ne smemo nikoli segrevati ali dajati v vroč čaj, saj s tem izgubimo vse, kar je zdravilnega in tako dobimo le sladilo.« Torej, najprej počakamo, da se čaj ohladi, šele potem mu dodamo med. Nika razloži še, da se med pravilno uživa z vodo. »Med je higroskopičen, torej nase veže vodo. Če ga ne uživamo s tekočino, v želodcu nastane težko prebavljiv kup, zato nekatere po uživanju medu boli trebuh,« pojasni Nika, ki priporoča, da žlico medu stopimo v kozarcu mlačne vode in naredimo medeno vodo, ki jo lahko pijemo večkrat dnevno in poleg dobrega okusa pozitivno vpliva tudi na dvig imunskega sistema. »Med vsebuje vodikov peroksid, ki v kombinaciji z vodo, tvori vodo, obogateno s kisikom. Za krepitev imunskega sistema je priporočljiv tudi cvetni prah, ki ga je treba uživati z medom, saj ima ovojnico, ki je celulozna in za katero človeško telo nima encima za razgradnjo, med pa ga ima. Sama si delam tudi mešanico, v kateri so pravilni odstotki medu, cvetnega prahu, propolisa in matičnega mlečka, poimenovala sem jo medeni zaklad. Priporočam tudi propolisovo tinkturo. Tri kapljice damo na med in čim dlje zadržimo v ustih, potem pa pogoltnemo. Propolis deluje analgetično, dezinficira ustno votlino, med nahrani telo,« Gospodična Medična stresa nasvete kot po tekočem traku.
Masaža z medom za razstrupljanje
Poleg svetovanja o uporabi čebeljih pridelkov Nika izvaja tudi razstrupljevalno masažo z medom. »Masaža z medom poteka samo po hrbtu, stimulira delovanje limfe, izloča strupe, težke kovine in holesterol.« V društvenem čebelnjaku v Domžalah pa je možno tudi vdihavanje panjskega zraka. »V čebelnjaku imamo posteljo, na katero se uležemo, pod njo pa so čebele. Od aprila do avgusta čebele v panje vnašajo med, cvetni prah in propolis, kar tvori aerosol oz. čebelji zrak. Ta pomaga pri težavah z respiratornim sistemom,« razloži Nika in doda, da je vdihovanje aerosola možno le poleti, ko so čebele na višku.
Čebele so Niko popolnoma prevzele. Delo z njimi opisuje kot meditacijo, saj mora biti človek popolnoma osredotočen na trenutek. »Čebele so ranljiva, nežna bitja, a tako močne. Ko jih imam v roki, se jim samo čudim. One so res čudež sveta,« pravi Nika, ki je tudi sama pridna kot čebela. »Nisem človek, ki bi bil pri miru. Če ne delam s čebelami, delam z ljudmi,« pravi in razkrije, da se bo v prihodnosti še bolj posvetila apiterapiji. Že čez nekaj mesecev bo namreč na Dolenjskem, kamor sta se s partnerjem preselila, odprla butično apiterapevtsko zdravilišče. »Nič velikega, tako da se bom lahko popolnoma posvetila vsakemu posamezniku, ki bo prišel na terapijo ali prespal v čebeljem apartmaju,« poudarja Nika. A ne skrbite – Nika bo še vedno na voljo tudi v Domžalah, predvsem pa bo nadaljevala z nadgradnjo svojega, že tako obširnega strokovnega znanja.
Foto: osebni arhiv Nike Pengal
