Letos je na več kot 170 lokacijah potekala že 21. Poletna muzejska noč, sedaj že tradicionalna prireditev. V Medobčinskem muzeju Kamnik so pripravili prav poseben kulturni večer z ogledom filmov Kamniške noči – 20 let in V glavnem šestdeseta, projekcijam pa je sledila središčna točka večera, predstavitev monografije Veselo v Kamnik ter odprtje istoimenske razstave. Avtor obeh je Marko Kumer, pri pripravi pa so sodelovali vsi kulturniki iz Medobčinskega muzeja Kamnik.
Avtor posebne razstave, ki že z imenom naznanja veselje, je v nadaljevanju predstavil nekaj ključnih lastnosti razstavljenih del, poglobil pa se je tudi v samo knjigo, ki je nastala tudi kot rezultat študijskega krožka oz. študijske skupine, ki jo je Kumer označil kar za nekakšno Univerzo za tretje življenjsko obdobje, sebi pa nadel naziv “narodnozabavnega kustosa”. V študijski skupini, ki se je redno sestajala, se je vseskozi razvijala slikovita razprava, namen katere je bilo podrobneje spoznati šestdeseta leta, razvoj kulturne in drugih dejavnosti v tistem obdobju, predvsem pa se pobliže seznaniti z značilnostmi življenja tistega časa. Ker je bilo zanimanje veliko, se je pogovor ves čas le nadgrajeval, zato so se dognanja posledično začela objavljati v obliki nekakšnih fejltonov v nadaljevanjih.
Svoj pogled na razstavo in katalog, ki obsega kar 200 strani, je predstavila tudi oblikovalka Katarina Goltez, ki je na odprtju izpostavila, da je razstava po njenem mnenju povečini zelo “organska”. »Ko pa se nekdo najde v enem izmed tvojih del, veš, da je to to,” je dejala Katarina.
Irina Mitov je bila pri omenjenem projektu odgovorna za pregled kamniškega glasila, Kamniškega občana, danes Kamničan(-ke), da bi izpostavila tiste najpomembnejše zapise. »Ampak kako izbrati, kaj je pomembno? Zame je bilo pomembno vse,« je v smehu dodala Irina, nadaljevala pa s tem, da se je največ pisalo in govorilo o odprtju novih trgovin, seveda se ni pozabilo niti na politične teme niti na opozorila na to, da so ulice povečini pretirano prašne, fasade pa preveč neurejene oz. umazane. »Vseskozi sem se trudila, da bi ohranila tedanji način pisanja, čeprav jezik mestoma deluje okorno, celo arhaično,« je pojasnila sodelavka medobčinskega muzeja.
Zanimivo je tudi, da je bil Kamnik v šestdesetih letih modna prestolnica tedanje Jugoslavije – imel je tovarno gumbov, imel je Svilanit, predstavljal pa je tudi kraj, kjer je ustvarjal in deloval tudi očarljivi modni oblikovalec Ivan Debevec, kar je s svojim doprinosom lepo predstavila Saša Bučan. »Debevec je bil nekakšen kamniški Dior, ki je ustvarjal oblačila za velika in zveneča imena tedanjega časa. Njegova oblačila so bila drzna, drzni pa so bili tudi vsi, ki so jih upali nositi. Debevec je sprva deloval v Kamniku, pozneje pa se je preselil v Mengeš.«
Edina sodelavka pri projektu, ki ni zaposlena v Medobčinskem muzeju, Tatjana Drovenik Čalič, je k razstavi in predstavljeni knjigi pripomogla s svojim poznavanjem šolstva v šestdesetih letih. Na kratko nam je predstavila delovanje podeželskih šol, kjer je bilo običajno, da je le peščica učiteljev poučevala več sto učencev, medtem ko je imel na kamniški šoli vsak razred svojega učitelja. Zanimiv in nedvomno dragocen vpogled v to, kako se je znanje predajalo v tistem času, v primerjavi s tem, kako smo ga vajeni prejemati/predajati danes (predvsem v času spletnih izobraževanj oz. izobraževanj na daljavo).
Janja Železnikar se je tokrat poglobila v razvoj alpinizma, pri čemer se je osredotočila predvsem na nekaj kamniških legend, ki so svoje kariere začeli prav v šestdesetih letih. Med drugim je izpostavila Bojana Pollaka, ki je kot prvi Slovenec premagal osemtisočaka, omenila pa je tudi nekaj drugih Kamničanov, ki so dosegli ali celo presegli določene alpinistične mejnike, kar je še dodaten dokaz, da so bili kamniški alpinisti v šestdesetih letih ne le v slovenskem ali evropskem, marveč celo v svetovnem alpinističnem vrhu.
Seveda ne moremo mimo književnosti, o čemer je v monografiji podrobneje pisala Alenka Juvan. Čeravno zvenečih literarnih imen ne moremo naštevati, pa obstajajo posamezniki, ki so pripomogli k razvoju “kamniške” književnosti. Ivo Zorman iz Gore pri Komendi, ki je ustvarjal tudi v kamniškem koncu, ter Franc Pibernik iz Suhadol, ki je pogosto pisal tudi o zamolčanih umetnikih, o ustvarjalcih, ki so bili zaradi politične, ideološke ali katerekoli druge cenzure pogosto potisnjeni ob rob. Odprtje razstave je s kratkim nagovorom pospremila tudi direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik Zora Torkar, ki je izpostavila predvsem stavbno vprašanje oziroma sam razvoj in širjenje Kamnika v tistem obdobju.
V poslednjih izdihljajih uradnega odprtja smo spoznali še imenitnega Frenka Vengusta, člana glasbene zasedbe Kamniktiti, tudi nekdanjega manekena, ki je bil že v šestdesetih letih dovolj drzen, da si je upal nositi edinstvene kreacije slovitega Ivana Debevca. Poleg navdušenja nad modo pa je Frenk na prijetno sproščenem dogodku z občinstvom podelil tudi svoje dolgoletne glasbene izkušnje ter odprtje pospremil s čudovitimi glasbenimi ritmi.
Barbara Kopač
