»Spoštujmo in cenimo dela naših prednikov kot dokaz njih vrlin, njih iznajdljivost in marljivost naj nas uči in bodri k napredku.« To je napis iz zbirke Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki je bila odprta leta 1893 v Kamniku in je tako najstarejša zasebna muzejska zbirka na Slovenskem, odprta za javnost. Njegovo vodilo so ves čas od odprtja pred 130 leti uresničevali njegovi potomci, ki zbirko ohranjajo ter jo nudijo na ogled javnosti, pa tudi Medobčinski muzej Kamnik, kjer od leta 1964 hranijo skoraj 1500 predmetov iz te zbirke, ki so dragoceni pričevalci zgodovine in umetnosti na Kamniškem. Ob 130-letnici odprtja so v Gradu Zaprice pripravili občasno razstavo o nastanku in razvoju Sadnikarjeve zbirke, del predmetov, ki so bili odkupljeni za kamniški muzej, pa si lahko obiskovalci ogledajo tudi na stalni razstavi Odsevi kamniških tisočletij.
Kot je na odprtju občasne razstave povedala Zora Torkar, direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik, je bil Josip Nikolaj Sadnikar sicer Ljubljančan, a leta 1889 je prišel v Kamnik, kjer je vse do upokojitve leta 1926 deloval kot okrajni veterinar in veterinarski inšpektor. Poleg strokovne zavzetosti in velikega poznavanja starin je bil zelo dejaven v društvenem življenju Kamnika, bil je strasten ljubitelj umetnosti in fotografije ter mecen mladim slovenskim umetnikom, ki so z njegovo podporo začenjali svojo umetniško pot, denimo Maksim Gaspari in Hinko Smrekar. Sodeloval in prijateljeval je s pomembnimi umetniki svojega časa, od Ivane Kobilca do Mihe Maleša, Ivana Meštrovića itd. Ukvarjal se je tudi s fotografijo in zanjo navdušil še Kamničana Franca Aparnika, ki je kasneje postal poklicni kamniški fotograf. Njegova dejavnost je bila opažena, zato mu je mesto Kamnik leta 1937 podelilo naslov častnega občana.
Sadnikar se je že v mladih letih zanimal za starinske predmete in jih zbiral. Po prihodu v Kamnik se je zbirateljstva lotil še bolj resno in začela je nastajati zbirka. Predmete zanjo je pridobival na različne načine: kot dar ali poplačilo za veterinarske storitve, zamenjeval jih je pri znancih, prijateljih zbirateljih, in tudi kupoval. V 60-letnem obdobju je zbral okoli 4000 predmetov.
Sadnikarjeva zbirka je bila za javnost odprta leta 1893, ko je v Kamnik na obisk prišel predstavnik avstrijske cesarske družine nadvojvoda Evgen, in se je okrajni kamniški glavar poleg z naravnimi znamenitostmi in smodnišnico želel pohvaliti tudi z zgodovino in kulturno dediščino. Leta 1950 je Zavod za spomeniško varstvo Sadnikarjevo zbirko zaščitil, leta 1964 je občina Kamnik za novi kamniški muzej odkupila del njegove zbirke, to je 1468 predmetov. »Odkupljeni so bili predmeti, ki so po svojem nastanku, uporabi ali nahajališču vezani na širše kamniško območje. Izbrani predmeti so bili kakovostni, zanimivi, pripovedni in pomembni za lokalno ali slovensko zgodovino. V muzeju je nastala t. i. Sadnikarjeva zbirka, na katero smo še danes izjemno ponosni, saj vsebuje nekaj najlepših in najdragocenejših muzejskih predmetov, denimo Dalmatinovo Biblijo, Pentatevh, Valvasorjevo Slavo Vojvodine Kranjske, renesančne kipe, mamutove kosti itd.,« je povedala Zora Torkar in dodala, da so vsi ti predmeti na ogled v njihovi stalni razstavi Odsevi kamniških tisočletij, poleg tega pa je le malo razstav, ki jih v muzeju pripravijo o umetnosti in zgodovini Kamnika, ki ne vključujejo predmetov iz Sadnikarjeve zbirke. »To je temeljna zbirka in osnova kamniškega muzeja,« je poudarila Torkar.
Za del zbirke, ki ni bil odkupljen, je sprva skrbela Sadnikarjeva žena Štefka Sadnikar, kasneje pa sinova Demeter in Niko Sadnikar. Sploh slednji še danes ostaja v spominu marsikaterega Kamničana kot živahen pripovedovalec, ki je med vodenjem po očetovi zbirki pripovedoval zanimive zgodbe o predmetih in Kamniku ter Kamničanih, ki mu jih je zaupal oče. Danes za zbirko skrbita vnuka Demeter ml. Sadnikar in Josip Marko Sadnikar ter vsi člani njunih družin. »Veliko sodelujemo z različnimi ustanovami in posojamo slike, trenutno je na poti na razstavo, ki se bo v Zagrebu odprla 23. novembra, kip avtoportret Ivana Meštrovića. Žal nisem poznal svojega starega očeta, ker sem bil rojen po njegovi smrti, veliko pa sem o njem in njegovi strasti do muzeja izvedel od mojega očeta Nika Sadnikarja. Naša hiša je bila napolnjena s temi predmeti do vrha in velikokrat smo se otroci z njimi igrali,« je z obiskovalci odprtja svoje spomine podelili Josip Marko Sadnikar, ki si želi, da bi v prihodnje vzpostavili sodelovanje z Občino Kamnik in tako zbirko še bolj približali javnosti. »Zbirka, če je nihče ne ogleduje, ne živi,« meni Sadnikar. In ravno privabljanje obiskovalcev tako v kamniški muzej kot na ogled Sadnikarjeve zasebne zbirke, je tudi namen nove občasne razstave. »Josip Nikolaj Sadnikar je zbiral tako za sebe kot za ljudi,« Zora Torkar razloži namen razstave, ki bo v Medobčinskem muzeju Kamnik na ogled do maja prihodnje leto, ko načrtujejo javnosti predstaviti novo, zanimivo turistično-muzejsko sodelovanje s potjo treh gradov (grad Zaprice, Mali grad, Stari grad), ki bo podprta tudi s telefonsko aplikacijo.
Predmeti iz zbirke, ki niso bili odkupljeni, so na ogled v domači hiši Josipa Nikolaja Sadnikarja na Šutni v Kamniku. Za obisk, sprejmejo do 10 obiskovalcev naenkrat, se je treba vnaprej naročiti na elektronski naslov josip.sadnikar@geoko.si. »Zanimanja sicer ni veliko, ponavadi gostimo tujce, Slovencev le malo,« zaključuje Sadnikar, ki se bo po upokojitvi še bolj posvetil družinskemu muzeju, ob tem pa se nadeja tudi občinske podpore.
