sobota, 13 aprila, 2024
9.9 C
Kamnik
9.9 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
9.9 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
9.9 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
DomovAktualnoO Kregarjevi zmagi napisana tudi knjiga

O Kregarjevi zmagi napisana tudi knjiga

»Čisto presenečenje je bilo to. Skoraj sem padel s stola,« se Miro Kregar, gospodar lavinih polj, spominja trenutka, ko so ga na Havajih sprejeli v hram slavnih svetovnega prvenstva v Ultraman triatlonu, tekmovanja, na katerem je pred desetimi leti postal za zdaj edini Slovenec z zmago.


Ob 40. obletnici prvega svetovnega prvenstva v Ultraman triatlonu na havajskem Velikem otoku so organizatorji povabili vse, ki so v preteklosti zaznamovali to peklensko preizkušnjo, in jim izjemoma ponudili tudi štafetno preizkušnjo. Miro Kregar je po kar trinajstih nastopih (in dodatno še treh na Ironmanu) že pred petimi leti napovedal, da se tega ne gre več in da ima havajskega otočja že dovolj. A tokratno vabilo je bilo preveč mamljivo, da ne bi spet odšel na Havaje in se srečal s prijatelji, s katerimi je, kot pravi, »na Big Islandu poleg velikih količin prelitega znoja in marsikaterega žulja pustil tudi del svojega srca.« A vendarle, tokratna epizoda je bila popolnoma drugačna od prejšnjih.

Miro Kregar
Zmaga leta 2013. // Foto: osebni arhiv

Podganja druščina za labodji spev čezoceanskega prijateljstva

»V velik ponos mi je, da sem bil tokrat kapetan izredne ekipe, ki je bila za naša leta izredno hitra, poleg tega pa zagotovo najzabavnejša in najbolj srčna. Nazadnje smo bili skupaj leta 2016, tole sedaj pa bi poetično poimenoval nekakšen labodji spev čezoceanskega prijateljstva akterjev, ki smo pustili svoj pečat temu tekmovanju, tako kot je tudi Ultraman triatlon pustil pečat našim življenjem.« Kregar je bil torej kapetan štafete, ki so jo poimenovali Ultraman Rat Pack, v tej “podganji druščini” pa so bili še Švicar Peter Müller, Nemec Jochen Dembeck, Kanadčan Martin Raymond in Američan tajvanskega porekla Gary Wang.

Vsi skupaj z več kot 70 nastopi na Havajih

Da je ob obujanju spominov preživel sijajne tri tedne, ni treba posebej poudarjati. »Poznamo se od leta 1999, ko smo z Jochenom in Geryjem prvič nastopili na SP-ju v Ultraman triatlonu. Leta 2002 se je pridružil Peter, leta 2003 še Martin. Dvajset let in več se torej redno srečujemo v Kailui Koni. Skupaj imamo kar 63 končanih Ultramanov, vsak ima še nekaj odstopov, torej zagotovo 70 nastopov, pri čemer jih ima največ Gary, dvajset. Zgodb in raznih pripetljajev, ki so se dogajali v vseh teh letih, je ogromno, s tem pa tudi večernih tem za pogovor. Ker smo vedno bivali pri domačinih ali organizatorjih oziroma pri svojih veslačih, smo se dobro asimilirali v njihovo družbo in marsikatero kavo spili tudi v družbi domačinov.«

Marčevska poškodba zatrla tekmovalne ambicije

Da bi na tem tekmovanju organizirali tudi štafetno preizkušnjo, se še ni zgodilo. »Drži. Ultraman je tridnevna individualna preizkušnja, ki vključuje 10 kilometrov plavanja, 420 kilometrov kolesarjenja in 84 kilometrov teka. Ampak ob 40-letnici prireditve so naredili izjemo in odprli še mesta za štafetne ekipe. Da torej eden od tekmovalcev plava, drugi kolesari in tretji teče. Prav z namenom, da se privabi starejše tekmovalce. Jaz sem še pozimi načrtoval, da bom nastopil na individualni preizkušnji, potem pa sem marca staknil poškodbo zadnje stegenske mišice, ki je poleti nisem uspel sanirati. Preostali fantje so medtem že sestavili štafeto, tako da je meni preostalo zgolj kapetansko mesto.«

Potihem se je zahvalil ženi Meti

V vlogi “menedžerja” se je dobro znašel. »Po eni strani je bilo moje delo relativno lahko, saj vsak dobro pozna triatlonske zakonitosti, po drugi strani pa je bilo tudi zelo zahtevno, saj je bilo treba vse individualne, včasih tudi egoistične, ideje posameznikov skanalizirati v pravo smer. No, meni so fantje zaupali in me pustili, da sem jih vodil po svoji presoji, seveda v soglasju z njihovimi željami in predlogi.« Da bi mu bilo kdaj žal, da ga ni med nastopajočimi, se ni zgodilo. »Kje pa, moram reči, da sem se kar nekajkrat potihoma zahvalil svoji ženi Meti, ki mi je poleti dvakrat rekla, naj se neham truditi s pripravami za nastop na tekmi in naj grem tja samo zato, da bom fantom delal družbo. Morje je bilo namreč silno nemirno, jaz pa sem znan po tem, da sem velikokrat krmil ribe med plavanjem (beri: bruhal zaradi morske bolezni).«

Visoki valovi, pekoči podplati in lavina polja

Da so bile razmere letos v morju zelo neprijazne, dokazuje podatek, da je prvi član štafete (Martin Raymond) plaval 40 minut več kot ponavadi in imel težave z želodcem. »Dva metra visoki valovi v drugi polovici proge so močno podaljšali plavanje. A to še ni bilo vse. Na kolesu je Jochen trpel muke pekočih podplatov, kar od nekdaj tare tudi mene. To pride na plan po šestih urah na kolesu, v vročini ob vožnji v klanec. Predvsem zadnji dve uri sta peklenski. Peče kot žerjavica. No, za piko na i se je na teku tudi Petru vse postavilo na glavo. S švicarsko natančnostjo je imel vse naštudirano, na tekmi pa … Prvi  maraton je odtekel brez težav, s časom 3:30, na drugem, kjer se teče preko lavinih polj in je zelo vroče, pa so se začeli krči, vrtoglavica, slabost …«

Po dolgotrajnem plavanju Martinov vložek v delfinovem slogu

Brez drame torej ni šlo. »Petra smo komaj pripeljali do cilja, brez naše podpore bi odstopil. Tako da sem, čeprav nisem bil konkretno opremljen s štartno številko, doživel vse težave sotrpinov, no, večji del proge pa seveda tudi radosti in vzklike veselja. Martinovo plavanje nam je njegova veslačica včasih pošiljala v živo. Na osmem kilometru, ko do tekmovalcev pride čoln s snemalci, je kot vedno odplaval 100 metrov delfina. Jochen je prvih 200 km vsekakor užival ob sila dobri vožnji, Peter je na 28. kilometru v Kaviahaeu z nasmehom spil kavo z mano. Skratka, neponovljiva preizkušnja za vse, ki bo za vedno ostala v naših srcih in tudi v spominu naših havajskih prijateljev in organizatorjev, saj so družbena omrežja redno poročala o naših dogodivščinah.  

Otočje s številnimi privlačnimi točkami in z nevarnim morskim psom

Havaji že od nekdaj veljajo za meko svetovnega triatlona, tekmovalci pa imajo na tistem koncu sveta kaj videti. »Tam je bil 1978 rojen Ironman, pet let za njim pa še Ultraman. Obstaja pa tudi Lavaman. Sanjsko otočje na sredi Pacifika privlači zaradi svoje izpostavljenosti, izredne dinamike in turističnih zanimivosti. Tam raste edina kava v Severni Ameriki, Kona coffee, tam sta dva vulkana, eden še delujoči, Mauna Loa, pa najvišji observatoriji na drugem vulkanu (Mauna Kea). Na lavinih poljih severno od Kailue Kone je izredna vročina, vzhodna obala pa je deževna s tropskim pragozdom severno od Hila. Nekaj posebnega je tudi drugi največji ranč v vsej Ameriki, Parker’s ranch na pobočju Kohale. Da ne omenjam delfinov in kitov, ki so ravno zdaj prišli iz severnih morij skotit mladiče. Celo morskega tigra (“tiger shark” je eden najnevarnejših morskih psov) ni težko najti in mante, na kopnem pa papaje, mange, pomaranče, palme, plumerije. Vsepovsod pisano cvetje, še na lavinih poljih.«

O zmagi leta 2013 napisana tudi knjiga

Pri tem ni zanemarljivo, kako domačini cenijo izjemne športnike, ki tam tekmujejo vsako leto, sploh pa tiste, ki zmagujejo. Od podviga Mira Kregarja, ki mu je prinesel naslov svetovnega prvaka v ultraman triatlonu, je ravno te dni minilo deset let. Marsikdo se tega še vedno dobro spominja. »Legendarni napovedovalec Steve King je še vedno tam. On me dobra pozna, kliče me “Lord of the Lava fields” – gospodar lavinih polj, saj sem devetkrat zmagal na tekaškem delu tekmovanja. Več zmag nima nihče. Bil sem tudi štirikrat na naslovnici največjega havajskega časopisa West Hawaii Today, na platnici knjige … Tista zmaga pred desetimi leti je bil svojevrsten dogodek, spomnim se dramatičnih preobratov do zadnjega kilometra. O tem je v Ameriki napisana knjiga Ultraman – The race within. Tam nastopam v glavni vlogi, saj sem zmagal.«

Zdaj prihaja drugačen rod triatloncev, navajen na instant užitke

Kot že omenjeno, je Miro Kregar nastopil kar na trinajstih Ultraman triatlonih, kar je nekaj neponovljivega za vse naslednje slovenske rodove. »Ne samo za slovenske, tudi svetovne. Od mene ima več nastopov le Gary Wang, in sicer kar dvajset. Tega ne bo presegel nihče. Ker zdaj so tekmovalci navajeni na instant užitke. Jaz že od malega pijem kakav, ker mi je dober. In ko sem okusil Ultramana, sem mu tudi ostal zvest, to je bila tekma za češnjo na torti ob koncu sezone. Več kot dve desetletji. Sedaj pa fantje pridejo, oddirkajo, potem pa – adijo in gremo drugam.«  

Skoraj sem padel s stola

Kaj pa sama slovesnost, ko so 60-letnega Kamničana sprejeli v ultramaratonski hram slavnih. Kako je vse skupaj potekalo? »Prvenstvo se začne na zahvalni dan, in sicer v četrtek zjutraj, ko po skupnem zajtrku vseh tekmovalcev, spremljevalcev in organizatorjev sledi še obvezni “briefing” za vse (tam tekmovalci dobijo navodila). In ravno pred vsem tem občinstvom so kar naenkrat začeli navajati neke dosežke. Jaz nisem niti dobro poslušal, a na koncu so izgovorili moje ime. Čisto presenečenje je bilo to. Skoraj sem padel s stola. Kaj mi to pomeni? Veliko! Predvsem pa priznanje za dvajset let trdega dela. Uradna obrazložitev je, da sem bil šestkrat na stopničkah (enkrat prvi, trikrat drugi in dvakrat tretji) ter devetkrat najhitrejši na teku. Vedno nasmejan, pripravljen sodelovati in pomagati, vedno tudi dosegljiv medijem.«

Miro Kregar
Foto: osebni arhiv
SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
9.9 ° C
12.9 °
8.3 °
90 %
1kmh
20 %
sob
23 °
ned
26 °
pon
22 °
tor
14 °
sre
8 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovAktualnoO Kregarjevi zmagi napisana tudi knjiga

O Kregarjevi zmagi napisana tudi knjiga

»Čisto presenečenje je bilo to. Skoraj sem padel s stola,« se Miro Kregar, gospodar lavinih polj, spominja trenutka, ko so ga na Havajih sprejeli v hram slavnih svetovnega prvenstva v Ultraman triatlonu, tekmovanja, na katerem je pred desetimi leti postal za zdaj edini Slovenec z zmago.


Ob 40. obletnici prvega svetovnega prvenstva v Ultraman triatlonu na havajskem Velikem otoku so organizatorji povabili vse, ki so v preteklosti zaznamovali to peklensko preizkušnjo, in jim izjemoma ponudili tudi štafetno preizkušnjo. Miro Kregar je po kar trinajstih nastopih (in dodatno še treh na Ironmanu) že pred petimi leti napovedal, da se tega ne gre več in da ima havajskega otočja že dovolj. A tokratno vabilo je bilo preveč mamljivo, da ne bi spet odšel na Havaje in se srečal s prijatelji, s katerimi je, kot pravi, »na Big Islandu poleg velikih količin prelitega znoja in marsikaterega žulja pustil tudi del svojega srca.« A vendarle, tokratna epizoda je bila popolnoma drugačna od prejšnjih.

Miro Kregar
Zmaga leta 2013. // Foto: osebni arhiv

Podganja druščina za labodji spev čezoceanskega prijateljstva

»V velik ponos mi je, da sem bil tokrat kapetan izredne ekipe, ki je bila za naša leta izredno hitra, poleg tega pa zagotovo najzabavnejša in najbolj srčna. Nazadnje smo bili skupaj leta 2016, tole sedaj pa bi poetično poimenoval nekakšen labodji spev čezoceanskega prijateljstva akterjev, ki smo pustili svoj pečat temu tekmovanju, tako kot je tudi Ultraman triatlon pustil pečat našim življenjem.« Kregar je bil torej kapetan štafete, ki so jo poimenovali Ultraman Rat Pack, v tej “podganji druščini” pa so bili še Švicar Peter Müller, Nemec Jochen Dembeck, Kanadčan Martin Raymond in Američan tajvanskega porekla Gary Wang.

Vsi skupaj z več kot 70 nastopi na Havajih

Da je ob obujanju spominov preživel sijajne tri tedne, ni treba posebej poudarjati. »Poznamo se od leta 1999, ko smo z Jochenom in Geryjem prvič nastopili na SP-ju v Ultraman triatlonu. Leta 2002 se je pridružil Peter, leta 2003 še Martin. Dvajset let in več se torej redno srečujemo v Kailui Koni. Skupaj imamo kar 63 končanih Ultramanov, vsak ima še nekaj odstopov, torej zagotovo 70 nastopov, pri čemer jih ima največ Gary, dvajset. Zgodb in raznih pripetljajev, ki so se dogajali v vseh teh letih, je ogromno, s tem pa tudi večernih tem za pogovor. Ker smo vedno bivali pri domačinih ali organizatorjih oziroma pri svojih veslačih, smo se dobro asimilirali v njihovo družbo in marsikatero kavo spili tudi v družbi domačinov.«

Marčevska poškodba zatrla tekmovalne ambicije

Da bi na tem tekmovanju organizirali tudi štafetno preizkušnjo, se še ni zgodilo. »Drži. Ultraman je tridnevna individualna preizkušnja, ki vključuje 10 kilometrov plavanja, 420 kilometrov kolesarjenja in 84 kilometrov teka. Ampak ob 40-letnici prireditve so naredili izjemo in odprli še mesta za štafetne ekipe. Da torej eden od tekmovalcev plava, drugi kolesari in tretji teče. Prav z namenom, da se privabi starejše tekmovalce. Jaz sem še pozimi načrtoval, da bom nastopil na individualni preizkušnji, potem pa sem marca staknil poškodbo zadnje stegenske mišice, ki je poleti nisem uspel sanirati. Preostali fantje so medtem že sestavili štafeto, tako da je meni preostalo zgolj kapetansko mesto.«

Potihem se je zahvalil ženi Meti

V vlogi “menedžerja” se je dobro znašel. »Po eni strani je bilo moje delo relativno lahko, saj vsak dobro pozna triatlonske zakonitosti, po drugi strani pa je bilo tudi zelo zahtevno, saj je bilo treba vse individualne, včasih tudi egoistične, ideje posameznikov skanalizirati v pravo smer. No, meni so fantje zaupali in me pustili, da sem jih vodil po svoji presoji, seveda v soglasju z njihovimi željami in predlogi.« Da bi mu bilo kdaj žal, da ga ni med nastopajočimi, se ni zgodilo. »Kje pa, moram reči, da sem se kar nekajkrat potihoma zahvalil svoji ženi Meti, ki mi je poleti dvakrat rekla, naj se neham truditi s pripravami za nastop na tekmi in naj grem tja samo zato, da bom fantom delal družbo. Morje je bilo namreč silno nemirno, jaz pa sem znan po tem, da sem velikokrat krmil ribe med plavanjem (beri: bruhal zaradi morske bolezni).«

Visoki valovi, pekoči podplati in lavina polja

Da so bile razmere letos v morju zelo neprijazne, dokazuje podatek, da je prvi član štafete (Martin Raymond) plaval 40 minut več kot ponavadi in imel težave z želodcem. »Dva metra visoki valovi v drugi polovici proge so močno podaljšali plavanje. A to še ni bilo vse. Na kolesu je Jochen trpel muke pekočih podplatov, kar od nekdaj tare tudi mene. To pride na plan po šestih urah na kolesu, v vročini ob vožnji v klanec. Predvsem zadnji dve uri sta peklenski. Peče kot žerjavica. No, za piko na i se je na teku tudi Petru vse postavilo na glavo. S švicarsko natančnostjo je imel vse naštudirano, na tekmi pa … Prvi  maraton je odtekel brez težav, s časom 3:30, na drugem, kjer se teče preko lavinih polj in je zelo vroče, pa so se začeli krči, vrtoglavica, slabost …«

Po dolgotrajnem plavanju Martinov vložek v delfinovem slogu

Brez drame torej ni šlo. »Petra smo komaj pripeljali do cilja, brez naše podpore bi odstopil. Tako da sem, čeprav nisem bil konkretno opremljen s štartno številko, doživel vse težave sotrpinov, no, večji del proge pa seveda tudi radosti in vzklike veselja. Martinovo plavanje nam je njegova veslačica včasih pošiljala v živo. Na osmem kilometru, ko do tekmovalcev pride čoln s snemalci, je kot vedno odplaval 100 metrov delfina. Jochen je prvih 200 km vsekakor užival ob sila dobri vožnji, Peter je na 28. kilometru v Kaviahaeu z nasmehom spil kavo z mano. Skratka, neponovljiva preizkušnja za vse, ki bo za vedno ostala v naših srcih in tudi v spominu naših havajskih prijateljev in organizatorjev, saj so družbena omrežja redno poročala o naših dogodivščinah.  

Otočje s številnimi privlačnimi točkami in z nevarnim morskim psom

Havaji že od nekdaj veljajo za meko svetovnega triatlona, tekmovalci pa imajo na tistem koncu sveta kaj videti. »Tam je bil 1978 rojen Ironman, pet let za njim pa še Ultraman. Obstaja pa tudi Lavaman. Sanjsko otočje na sredi Pacifika privlači zaradi svoje izpostavljenosti, izredne dinamike in turističnih zanimivosti. Tam raste edina kava v Severni Ameriki, Kona coffee, tam sta dva vulkana, eden še delujoči, Mauna Loa, pa najvišji observatoriji na drugem vulkanu (Mauna Kea). Na lavinih poljih severno od Kailue Kone je izredna vročina, vzhodna obala pa je deževna s tropskim pragozdom severno od Hila. Nekaj posebnega je tudi drugi največji ranč v vsej Ameriki, Parker’s ranch na pobočju Kohale. Da ne omenjam delfinov in kitov, ki so ravno zdaj prišli iz severnih morij skotit mladiče. Celo morskega tigra (“tiger shark” je eden najnevarnejših morskih psov) ni težko najti in mante, na kopnem pa papaje, mange, pomaranče, palme, plumerije. Vsepovsod pisano cvetje, še na lavinih poljih.«

O zmagi leta 2013 napisana tudi knjiga

Pri tem ni zanemarljivo, kako domačini cenijo izjemne športnike, ki tam tekmujejo vsako leto, sploh pa tiste, ki zmagujejo. Od podviga Mira Kregarja, ki mu je prinesel naslov svetovnega prvaka v ultraman triatlonu, je ravno te dni minilo deset let. Marsikdo se tega še vedno dobro spominja. »Legendarni napovedovalec Steve King je še vedno tam. On me dobra pozna, kliče me “Lord of the Lava fields” – gospodar lavinih polj, saj sem devetkrat zmagal na tekaškem delu tekmovanja. Več zmag nima nihče. Bil sem tudi štirikrat na naslovnici največjega havajskega časopisa West Hawaii Today, na platnici knjige … Tista zmaga pred desetimi leti je bil svojevrsten dogodek, spomnim se dramatičnih preobratov do zadnjega kilometra. O tem je v Ameriki napisana knjiga Ultraman – The race within. Tam nastopam v glavni vlogi, saj sem zmagal.«

Zdaj prihaja drugačen rod triatloncev, navajen na instant užitke

Kot že omenjeno, je Miro Kregar nastopil kar na trinajstih Ultraman triatlonih, kar je nekaj neponovljivega za vse naslednje slovenske rodove. »Ne samo za slovenske, tudi svetovne. Od mene ima več nastopov le Gary Wang, in sicer kar dvajset. Tega ne bo presegel nihče. Ker zdaj so tekmovalci navajeni na instant užitke. Jaz že od malega pijem kakav, ker mi je dober. In ko sem okusil Ultramana, sem mu tudi ostal zvest, to je bila tekma za češnjo na torti ob koncu sezone. Več kot dve desetletji. Sedaj pa fantje pridejo, oddirkajo, potem pa – adijo in gremo drugam.«  

Skoraj sem padel s stola

Kaj pa sama slovesnost, ko so 60-letnega Kamničana sprejeli v ultramaratonski hram slavnih. Kako je vse skupaj potekalo? »Prvenstvo se začne na zahvalni dan, in sicer v četrtek zjutraj, ko po skupnem zajtrku vseh tekmovalcev, spremljevalcev in organizatorjev sledi še obvezni “briefing” za vse (tam tekmovalci dobijo navodila). In ravno pred vsem tem občinstvom so kar naenkrat začeli navajati neke dosežke. Jaz nisem niti dobro poslušal, a na koncu so izgovorili moje ime. Čisto presenečenje je bilo to. Skoraj sem padel s stola. Kaj mi to pomeni? Veliko! Predvsem pa priznanje za dvajset let trdega dela. Uradna obrazložitev je, da sem bil šestkrat na stopničkah (enkrat prvi, trikrat drugi in dvakrat tretji) ter devetkrat najhitrejši na teku. Vedno nasmejan, pripravljen sodelovati in pomagati, vedno tudi dosegljiv medijem.«

Miro Kregar
Foto: osebni arhiv
SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
9.9 ° C
12.9 °
8.3 °
90 %
1kmh
20 %
sob
23 °
ned
26 °
pon
22 °
tor
14 °
sre
8 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano