Sveža avtorska predstava Najstništvo ni pravljica, premierno predstavljena 10. marca v trzinskem kulturnem domu, je navdušila. Naslov namreč nakazuje na mladinsko tematiko, na izzive, s katerimi se sooča današnja mladina, na tegobe, ki jih imajo mladi, na čustva, ki prevevajo večino najstnikov, vendar so te oznake kar pretirano površinske, da bi pokrile vsebino, ki jo predstava v resnici ponuja.
Čeprav sem sama najstniška leta (vsaj starostno gledano) nekako prerasla, ob ogledu predstave nisem dobila občutka, da v resnici spremljam razvoj, zaplet in razplet najstniških izzivov. Našla sem se namreč v vsakem od prizorov – delno ali v celoti. Tudi oziroma še posebej v tistem, ki vzbuja pridih čarovništva. Oboževalci knjig o Harryju Potterju boste najbrž razumeli.
A ko je govora o tem, da želimo biti videti karseda dobro, da želimo živeti zdravo in v svoje življenje pritegniti ljudi s podobnim načinom razmišljanja, tega ne moremo zamejiti na obdobje najstništva. Tudi odrasli razmišljamo podobno. Želimo si dobrega videza, zdravega telesa, v svoji bližini si želimo ljudi, ki nas podpirajo in razumejo, s katerimi lahko delimo svoje izzive in skrbi. Mladi so na odru prikazali ljubezenske boli, s katerimi se sooča sleherna oseba. Ne le najstniki, tudi odrasli. Tudi upokojenci, konec koncev tudi otroci. Vsi smo že bili kdaj razočarani, vse nas je najbrž že kdaj prizadela neuslišana ljubezen oziroma smo zaradi slednje tako ali drugače trpeli. Še ena vsebinska podrobnost, ki nikakor ne zadeva zgolj obdobja odraščanja, temveč se v resnici pojavlja oziroma ponavlja kar celo življenje.
Kot je povedala avtorica predstave, Saša Hudnik, je sama pri nastajanju igre delovala kot mentorica in delno tudi kot režiserka, čeprav priznava, da v mentoriranju uživa bolj kot v režiji. Sama vsebina dela morda ni izvirna, tovrstne izzive namreč lahko zasledimo marsikje, konec koncev smo jim priča vsak dan, je pa zato sama izvedba toliko bolj izstopajoča. Soustvarjalci tragikomične drame so namreč tudi sami igralci, ki so svoj lonček pristavili s svojimi izkušnjami ter z lastnimi pogledi na predstavljene zaplete. Prav zato je igra (lahko) blizu vsakomur. Vsebina ni izmišljena ne namišljena, ni iz trte izvita niti ne privlečena za lase. Govori o težavah, s katerimi se soočamo vsak dan ali pa smo vsakodnevno v stiku z ljudmi, ki trenutno preživljajo takšno obdobje.
Prav zato ne gre le za komično ali le za tragično igro, saj premore elemente ene in druge. Je namreč čudovita imitacija življenja, a ne le mladih, temveč gre za poustvaritev življenja slehernega človeka na tem svetu. Igra je resda izvedena skozi oči mladih ljudi, ki morda še nimajo toliko življenjskih izkušenj kot nekdo, ki jih v starosti precej prekaša. Je pa ravno zato posebna, kajti prikazane oziroma vsebovane izkušnje, četudi morda omejene, so tisto, zaradi česar se igralci lahko poistovetijo z zgodbo. Težko je odigrati lik, ki ti ni blizu, težko je spregovoriti besede, ki jih sam ne čutiš, težko se je vživeti v podobo nekoga, ki ga ne razumeš. Izvirnost dela izhaja prav iz slednjega. Iz bolečine, ki so jo igralci v ljubezni nekoč tudi zares občutili. Iz hrepenenja, ki so ga igralci v nekem prizoru pokazali, nekdaj pa tudi sami izkusili. Iz želje nekaj doseči in nekdo postati, kjer so vnovič posegli v svojo lastno intimo.
Očitno je, da so v igri združevali pravljico in resničnost. Kot pravi Saša, je življenje včasih res lahko pravljično, ni pa nujno, da ima ta pravljica srečen konec. Kar pa ne pomeni, da ni več pravljica. Je, vendar s primesmi grozljivke, drame, tragedije, trilerja in še marsičesa drugega. O uprizorjenih scenah so se ustvarjalci tudi veliko pogovarjali. Zamisel se je razvijala in počasi zorela od začetka šolskega leta, od septembra, z vsakim dnem, z vsakim naslednjim pogovorom pa je pridobivala obliko in vsebino. Z bogatim doprinosom slehernega igralca kot tudi same mentorice danes na odru stoji izvedba, ki očara in začara. Glasbo je kot vsa leta doslej tudi tokrat prispeval Igor Razpotnik ml.
Pravijo, da je življenje tragedija, če nanj gledamo s srcem, in komedija, če nanj gledamo z razumom. In omenjena predstava to še dodatno potrjuje.
Barbara Kopač
