Nagrajena pisateljica, prevajalka, kritičarka in urednica pri Beletrini Tina Vrščaj se je nedavno z družino preselila nazaj v Domžale. Lani je za svoj roman Na klancu prejela nagrado modra ptica, ki jo podelijo najboljšemu romanu za odrasle. Vse to so bili razlogi, da je bila povabljena na pogovor s Cveto Zalokar v sklopu dogodkov Srečanja z ustvarjalci.
Tina Vrščaj je vsak dan v osnovni in srednji šoli pisala dnevnik in se tako učila pisati. Izdala je že številne knjige, svojo prvo pri 23. letih, letos pa bo izšla njena pravljica Tinka Tonka pase dolgčas. Zanimivo je to, da prvo verzijo svojih knjig vedno napiše na roke.
»Roman Na klancu je kompleksen kot življenje. Lahko rečeva, da je roman družinski, ljubezenski, socialni z odtenki ekologije. V romanu pripoveduješ zgodbo Eve in Gregorja in njunih otrok. Živijo na samem, na klancu. Odnos zakoncev se vse bolj krhka. Eva začne iskati službo. Gregor zapusti družino, a Eva se odloči, da se ne bo predala in se preseli,« je vsebino romana na hitro predstavila Cveta Zalokar.
Ime Na Klancu marsikoga spomni na roman Ivana Cankarja z istim imenom. »Cankarja zelo rada berem. Njegova dela mi predstavljajo odmik od ponorelega sveta. Eva je drugačna junakinja kot Cankarjeva Francka. Ni vdana v usodo. Mi je bilo pa zanimivo premišljevati o različnih načinih življenja skozi zgodovino. V romanu je tudi veliko hoje in telesnega napora, kar je kar malo neobičajno za sodobni čas. Med hojo iz vasi do njihovega doma se veliko pogovarjajo in si pripovedujejo pravljice ter tako gradijo medsebojni odnos,« je avtorica razložila izbor naslova.
Pisateljici je zelo pomembno, da piše o temah, ki jih tudi sama živi. In prav tako je tudi v tem romanu. Kot mati dveh otrok ji je tako zelo pomembna tema materinstvo.
»Eva otroke izobražuje tudi o okoljski krizi. Z njimi to deli na naravni način, kar ni težko, saj živijo v naravi. Tudi mi smo, preden smo se preselili v Domžale, živeli sredi gozda. Veliko smo hodili po naravi in to te preoblikuje. Vzpostavili smo odnos do narave, ki je drugačen kot ta, ki ga imajo mestni ljudje. Videli smo, kako drevesa uničuje lubadar in kako jih žagajo. Pisala sem tudi o družbenih temah, in sicer o tem, kako se obračamo stran drug od drugega in čas raje preživljamo na telefonih.« V romanu je odvisnost očeta od telefona in igric razbila družino.
»Tehnologija nas odvrača od nas samih. Najstniki niti ne pomislijo, da je možno živeti drugače. Vse potrebe jim zadovolji neka naprava, ki je roko na srce zelo zmogljiva. Le takim tipom človeka, kot sem jaz, ta naprava ne more nuditi vsega,« je več o škodljivosti naprav povedala avtorica, ki ima s to tematiko tudi že osebne izkušnje in tako ve, kako težko je pristopiti do nekoga, ki mu je virtualni svet bližje kot resnični. V romanu pisateljica piše tudi o selitvi družine iz samote v mesto, prav tako kot se je preselila tudi sama. Samo pisanje ji je pomagalo pri prebolevanju selitve.
V knjigi uporablja tudi veliko zanimivih besed, kot so grbec, ogabek in vrtičkanje po nosu. »Za te besede sta me navdihnili tudi moji hčerki. Potrebujem navdih in ko ga dobim take besede, kar letijo. Ne maram pisati po naročilu in na silo,« je še dodala mlada pisateljica.
