Iskriva Kamničanka je prijetna sogovornica. Pove mi, da rada potuje. Ko beseda nanese na njeno delo, za katero bi lahko uporabili besedo obsežno, a bi bilo še to premalo, se ji na obraz zariše veselje, saj jo, kot pravi sama, delo radosti. Za številne dosežke, med njimi omenimo le urednikovanje Kamniškega zbornika, sodelovanje v kamniških kulturnih društvih in na njihovih prireditvah, tudi odločilen prispevek k demokratizaciji na Kamniškem in ohranjanje spominov, spodbujanje narodne zavesti in utrjevanje domoljubja, bo Marjeta Humar kot prva ženska v zgodovini Kamnika prejela naziv častna občanka občine Kamnik.
Kaj vam pomeni ta naziv?
Veliko. To je priznanje mojemu delu in ljudem, s katerimi sodelujem. Zadnjih trideset let sem sodelovala pri veliko projektih, ki so pomembni za občino Kamnik, zato sem vesela in hvaležna za to priznanje. Med dosežke štejem izdajo več knjig, pripravo simpozijev in prireditev ter seveda Kamniški zbornik.
Postali boste prva ženska v zgodovini Kamnika s tem nazivom. Kako se počutite ob tem?
Tudi sama sem premišljevala o tem, da v Kamniku še ni bilo častne občanke. Kot ženska se dobro počutim, zato sem tudi s tega vidika vesela, da bom dobila tako priznanje. Po mojem mnenju je sicer še nekaj žensk, ki bi si zaslužile ta naziv. O imenih ne bi rada govorila, bom pa katero v naslednjih letih predlagala za priznanje.
Dobršen del svojega dela ste posvetili ohranjanju spomina na pomembne Kamničane, kajne?
Da spomini na pomembne Kamničane živijo in se ti ljudje ter njihova dela ne pozabijo, se mi zdi zelo pomembno, zato mi je to delo v veliko veselje. Junija bo izšla nova številka Kamniškega zbornika, ki bo ob drugem prinesla vpogled v življenje in delo pesnice Gordane Kunaver, ki je tako pozabljena, da niti njene slike ne moremo dobiti, potem bo prispevek o Heleni Kordaševi, poročeni Koder, ki se je ukvarjala s filmom, zlasti dokumentarnim, bila je režiserka in scenaristka. Predstavili bomo predvojni francoski krožek gospe Žvokljeve, etnologa Toneta Cevca, se spomnili biologa Boža Drovenika, botanika akademika Ernesta Mayerja, slikarke Mire Resnik in cele palete ljudi. To so ljudje, ki so vsak na svojem področju dali pečat, in to ne samo Kamniku.
Omenjate Kamniški zbornik, po katerem vas najbrž pozna dobršen del kamniške javnosti. Zanimivo je dejstvo, da je leta 1996 vašo idejo po obuditvi zbornika, ki je po letu 1969 nehal izhajati, podprl takratni kamniški župan Anton Tone Smolnikar, tudi letošnji prejemnik naziva častni občan Občine Kamnik.
Zanimivo, kajne? Kakšno naključje! Oba s Tonetom sva bila dijaka kamniške gimnazije, ki je do leta 1969 izdajala Kamniški zbornik. Po skoraj tridesetletni vrzeli je bilo leta 1996 v Kamniku čutiti, da bi si ljudje, sedanjost, zgodovina in narava zaslužili svoj prostor v zborniku. Ko sem to predlagala Tonetu, je bil takoj za. In tako se je vse skupaj začelo.
Kamniški zbornik izhaja na dve leti. Ali je s pripravo vsebin veliko dela in kako delo pravzaprav poteka?
Dela je veliko, res je. A dela nimam samo jaz, temveč tudi uredniški odbor, ki trenutno šteje več kot deset delovnih članov. Ko kot glavna urednica dobim članek, ga najprej preberejo člani uredniškega odbora in skupaj se odločimo o objavi.
V zadnjem času se je pod okriljem zbornika oblikovala skupina mlajših avtorjev, ki so strokovnjaki za določena področja in o tem tudi pišejo. Kamniški zbornik se je uveljavil. Krog ljudi, ki so voljni pisati, raste.
Letošnja izdaja prinaša veliko pomembnih vsebin, od temeljnega članka o zgodovini smodnišnice in člankov v povezavi s kamniško vodo, ki je v tem trenutku za Kamnik ena najbolj perečih tem, o metuljih, ki še živijo v našem okolju, o Plečnikovi dediščini …Objavljeni bodo članki na temo 30-letnice Slovenije, kaj je osrednjim kamniškim kulturnim ustanovam prinesla osamosvojitev in kako je vplivala na njihovo delo.
Pri Kamniškem zborniku imamo močno podporo kamniške knjižnice, muzeja, občine, JSKD, zato je lepo delati. Sodelujemo z vsemi kulturniki v Kamniku. Nikoli ni nikomur pretežko pomagati in kaj narediti. To je odlično in občutek je dober.
Letošnji zbornik pa prinaša tudi novost?
Res je. Članke, ki dosegajo znanstveni nivo, bomo recenzirali, tako da si avtor delo lahko prišteje v svojo bibliografijo in dobi točke. To se mi zdi zelo pomembno, saj bo to prispevalo h kakovosti zbornika. Seveda tudi članki, ki ne dosegajo znanstvenega kriterija, za Kamnik niso nič manj pomembni.
Aktivni pa ste še vedno tudi v slovaropisju, kajne?
Res je. Trenutno urejam tehniški slovar, ki je zelo obsežen, saj vsebuje kar 20 tisoč gesel, pri njegovem nastanku sodeluje 10 strokovnjakov različnih področij. Zaradi obsežnosti me malce skrbi, kdaj bomo zaključili, saj je ogromno dela in preverjanja. Pregledati tolikšno število gesel ni šala, hkrati pa znanost danes na vseh področjih zelo hitro napreduje, s tem pa prihaja tudi novo izrazje.
Pomemben pečat v Kamniku ste pustili tudi z delovanjem Društva sv. Jakoba, katerega predsednica ste. Od kje črpate energijo, pa tudi ideje in zamisli za nove prireditve in dogodke?
Vse te stvari me zanimajo in to rada delam. Zdaj, ko so otroci že odrasli, imam tudi dovolj časa. Če si v krogu določenih ljudi, ki imajo ideje, in ko si vključen v društvo, je treba poprijeti tudi za delo.
Pri Društvu sv. Jakoba organiziramo prireditve za različne okuse: od predstavitev knjig, pripovedovalskih večerov, predavanj do koncertov in projekcije filmov. Stalnico predstavljajo predavanja o pomembnih Kamničanih. Marca bomo imeli predavanje o Francu Pircu, misijonarju in sadjarju, ki je bil rojen v Kamniku, februarja smo predstavili Plečnikovo učenko Majdo Neřimovo, ki je bila tudi že skoraj pozabljena.
Kakšno se vam zdi življenje v Kamniku?
Kamnik se je spremenil, marsikaj zanimivega se dogaja. Jaz sem zadovoljna. Človek z leti pridobi izkušnje in na tej poti spozna zanimive ljudi. To je za mene najbolj dragoceno.
