sreda, 17 julija, 2024
28.8 C
Kamnik
28.8 C
Kamnik
sreda, 17 julija, 2024
28.8 C
Kamnik
sreda, 17 julija, 2024
28.8 C
Kamnik
sreda, 17 julija, 2024
DomovAktualnoKulturna dediščina kot temelj naše prihodnosti

Kulturna dediščina kot temelj naše prihodnosti

V Knjižnici Domžale je 26. februarja potekal pogovor o kulturni dediščini, ki so jo osvetlili z različnih perspektiv. Na četrtem pogovornem večeru v ciklu Dober večer, znanost, so nam namreč tri gostje predstavile svoje poglede na kulturno dediščino, in sicer skozi svoje delo, poslanstvo in izzive. Večer je povezoval Marko Jeran, raziskovalec z Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani.


Tokrat so gostili prof. dr. Ireno Kralj Cigić, kemičarko iz Laboratorija za dediščinsko znanost in Katedre za analizno kemijo Univerze v Ljubljani na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, doc. dr. Katjo Kavkler, konservatorko-restavratorko iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, in Ano Cajhen, nosilko nesnovne kulturne dediščine slamnikarstva in ljubiteljico lokalnih korenin iz Slamnikarskega muzeja Domžale.

»Kulturna dediščina, to smo mi, brez vsega tega ne bi bili taki, kot smo. To je vse, kar nas ustvarja,« je povedala doc. dr. Katja Kavkler, ki se ukvarja s kulturno dediščino na naravosloven način. Raziskuje materiale, tehnologije izdelave in predelave predmetov, spremembe, ki so nastale na predmetih iz obdobja prazgodovine pa vse do predmetov moderne umetnosti. Skuša povezovati restavratorske in konservatorske postopke z naravoslovnimi znanostmi. Ukvarja se tudi z arheološkim lesom, med drugim je sodelovala pri konserviranju rimskega deblaka, ki je bil leta 2015 najden na Vrhniki. Z vodo prepojen les je še posebej občutljiv in ga lahko s prehitro spremembo okolja uničimo. Njeno delo pa obsega tudi ugotavljanje, ali gre za originalen predmet ali ne. Kemičarka prof. dr. Irena Kralj Cigić se tudi ukvarja z materiali, iz katerih so sestavljeni predmeti kulturne dediščine, ugotavlja sestavo predmetov in stabilnost posameznih materialov in na ta način pomaga konservatorjem in restavratorjem, da se lažje odločijo, kako ravnati z določenim predmetom. Raziskuje pogoje ohranjanja posameznih materialov, vemo namreč, da se pod določenimi pogoji, kot so višja temperatura, svetloba, višja vlaga, nekateri materiali hitreje spreminjajo. Sodelovala je pri razstavi Od blizu, v Moderni galeriji v Ljubljani, za katero pripravljajo monografijo, ki bo poleg obravnave umetnin s strokovnega vidika, povezala tudi naravoslovne postopke ohranjanja in raziskovanja umetniških del. Poleg predmetov in običajev vidi kot del kulturne dediščine tudi lastnosti določenega predmeta, ki jih zaznavamo z drugimi čutili, na primer vonj predmeta. Ana Cajhen se je ob odprtju Slamnikarskega muzeja izobrazila za vodičko po muzeju. Čez nekaj let so organizirali tečaj šivanja slamnikov in prišla je na idejo, da bi se tega naučila tudi sama, da bi lahko na svojih vodenjih obiskovalcem v živo pokazala, kako nastaja domžalski slamnik. Danes je nosilka nesnovne kulturne dediščine, izdelave slamnikov, v lanskem letu pa je sodelovala tudi pri snovanju rokodelskega zakona. »Izjemno rada imam kulturno dediščino. Zame je kultura vse, od bilke, ki jo posadimo, do naših dejanj, varovanja, etike in celotnega delovanja. Kultura je tisto, kar nas loči od živali. Kulturna dediščina pa je skupek tega, kar imamo in ohranjamo,« je opisala Ana Cajhen.

Dober večer, znanost
Foto: Eva Grašič

Prof. dr. Irena Kralj Cigić je opozorila na to, da se vrednost predmetov kulturne dediščine spreminja. Nekoč čisto običajen vsakodnevni predmet, kot je na primer telefon Iskra, ki smo si ga na dogodku lahko tudi ogledali, bi takrat stal okoli 10 evrov, danes pa ga najdemo ne samo v domačih muzejih, ampak tudi v muzejih na tujem. Oblika predmeta celo velja za enega najbolj kopiranih predmetov. Vrednost predmeta je tako odvisna od razširjenosti predmeta, rabe predmeta, ali gre za oblikovalski, umetniški predmet, koliko določen predmet ljudem pomeni in pa tudi od časa, v katerem predmet vrednotimo. Ana Cajhen je opozorila tudi na sentimentalno vrednost predmetov, saj se spominja, da je prav omenjeni telefon imel takšno vrednost za njeno babico. Izpostavila je povezavo med predmetom in izkušnjo, saj si moramo rabo in pomen določenega predmeta kulturne dediščine tudi predstavljati, da ga kot vedoželjna družba dobro spoznamo. Predmeti kulturne dediščine lahko namreč danes sporočajo nekaj drugega, kot so v času nastanka ali rabe. Doc. dr. Katja Kavkler je opisala primer freske z naslovom Mrtvaški ples, ki je nastala v cerkvici v Hrastovljah. Pred približno 600 leti je ljudem prikazovala, kaj je prav in kaj narobe, medtem ko danes nam sporoča, kako so ljudje takrat živeli, kako so se oblačili, kakšne predmete so nosili s seboj. Tako predstavlja predmet in hkrati doživetje, saj prav doživetjem danes pripisujemo vedno večji pomen tudi v povezavi s kulturno dediščino in turizmom.

So dolgi postopki ohranjanja predmetov kulturne dediščine tega vredni?

Voditelj večera Marko Jeran je opisal primer postelje, narejene iz perja, ki jo hranijo na gradu Moritzburg. Njena izdelava je trajala 11 let, njeno restavriranje pa 19 let. Spraševal se je o smiselnosti restavriranja predmeta, glede na to, da je zdaj postelja za steklom, da jo obiskovalci zelo težko vidijo. Doc. dr. Katja Kavkler je odgovorila, da s takšnim postopkom, vseeno omogočimo obiskovalcem, da posteljo vsaj delno vidijo, strokovnjaki pa lahko na podlagi ugotovljenih lastnosti izdelajo kopijo. »Proti naravi se lahko borimo, ampak ne bomo nikoli zmagali,« pove doc. dr. Katja Kavkler. Podaljšujemo pa življenjski čas predmetov. Prav tekstil je eden od najbolj občutljivih in zato najzahtevnejših materialov za konserviranje in restavriranje, saj obdelujemo en centimeter površine predmeta naenkrat, ponavadi ne smemo uporabljati vode, ampak različna topila, ki predmeta ne bodo dodatno poškodovala, ter uporabljamo zelo nežen sesalec, da slučajno ne posesamo kakšnega delčka predmeta. Muzejskih predmetov ponavadi ne dopolnjujemo, medtem ko cerkvene predmete dopolnimo, da cele in lepe vrnemo v cerkev. Dele stavbne dediščine lahko prestavimo delno ali v celoti na drugo lokacijo. Največji izziv je seveda ohranjanje organskih materialov, kjer lahko kemiki prispevajo svoje znanje o materialih in pogojih njihovega ohranjanja. Uporabljajo modelne vzorce, ki jih po sestavi čim bolj približajo originalnim materialom. Raziskujejo predvsem z neinvazivnimi tehnikami, v dogovoru z restavratorji in po spletu okoliščin pa lahko v določenih situacijah uporabijo tudi kakšen del originalnega predmeta, na primer prašne delce s slike ali kakšen odlomljen delček predmeta. Med neinvazivne raziskave spada tudi rentgen. Doc. dr. Katja Kavkler je pokazala primer slike, na kateri je upodobljena gospa, ki je oblečena v narodno nošo, ko pa so sliko pogledali pod rentgenom, so ugotovili, da je bila prvotno upodobljena gola.

Kemiki določajo t. i. škodno funkcijo predmeta, ugotavljajo življenjsko dobo predmeta, glede na pogoje, v katerih je/bo hranjen. To preučujejo tako, da več istih vzorcev predmeta pospešeno starajo v različnih okoljih, na primer pri različnih temperaturah in stopnjah vlažnosti. Predvidevamo lahko, da bodo imeli predmeti v bolj agresivnih okoljih krajšo življenjsko dobo. Hranjenje predmetov v prostorih s primerno, največkrat nizko temperaturo in vlažnostjo, pa je energetsko potratno, zato je treba stalno iskati kompromis. Tudi organski materiali so zelo različno občutljivi. Slamnik lahko služi svojemu namenu desetletja in še več, saj Slamnikarski muzej v Domžalah hrani tudi slamnik iz leta 1880, ki bi bil popolnoma nosljiv, če bi nam bil prav, saj gre za slamnik s precej majhnim obsegom za glavo. Slama, spletena v fiksno kito in navlažena v procesu obdelave, ni krhek material. »Pomislite na slamnate strehe,« pojasnjuje Ana Cajhen. Doc. dr. Katja Kavkler pa opozarja na to, da ni pomembno samo, iz kakšnega materiala je predmet in koliko je star, ampak tudi okoliščine, v katerih je bil predmet uporabljan in hranjen. Tudi predmeti iz plastike, ki predstavljajo vedno večji delež predmetov tudi v muzejskih zbirkah, so lahko zahtevni za shranjevanje in ohranjanje. Zdi se nam, da plastika ne propada, po drugi strani pa ti predmeti hitro postanejo krhki in občutljivi. Zelo hitro začnejo spreminjati barvo, prof. dr. Irena Kralj Cigić se je ponovno navezala na primer telefona Iskra, narejeni so bili namreč tudi v beli barvi, ki se je do danes že spremenila v rumenkasto. Plastika je prišla tudi na področje slamnikarstva. Naravno juto se namreč ročno plete zelo dolgo časa. En meter kite se plete eno uro, za slamnik, ki je bil pokazan kot primer, so potrebovali 35 metrov kite. Skupaj s pridelavo slame in ročnim pletenjem je v enem slamniku približno 40 ur ročnega dela. Oblikovanje plastike v kito je hitrejše in zato tudi za uporabo zelo privlačno. Ampak Ana Cajhen opozarja, da občutek plastičnega “slamnika” na glavi ni primerljiv s pravim, naravnim slamnikom, saj prava slama veže vlago in je naravni izolator, medtem ko plastičen “slamnik” daje občutek, da nosimo plastično vrečko na glavi. Po besedah gostje je verjetno navada nošenja slamnikov zamrla tudi zaradi tega.

Je tudi vonj predmeta del nesnovne kulturne dediščine?

Vonj predmetov se načeloma v procesu restavriranja in konserviranja izgubi, saj se v tem procesu želimo znebiti vseh dodatkov na predmetu, med njimi tudi vonja. Določene vonjave nas opozarjajo tudi na morebitne škodljive ali nevarne snovi. Pogosto predmete naselijo plesni, ki v nasprotju s prepričanjem niso vedno slabe. Restavratorji in konservatorji jih želijo čim bolj izkoristiti sebi v prid, namreč določene plesni, ki jim ustreza suho okolje in se naselijo na kamnite ostanke, izločajo kalcijev oksalat, ki je trden in manj občutljiv, zato bi lahko na tak način zaščitili kipe na zunanjščinah stavb. Hkrati pa je vonj predmeta lahko tudi del nesnovne dediščine, ki bi si jo želeli ohraniti, saj nas spominja na preteklost, zato se pojavljajo prizadevanja, kako bi takšne vonje ohranili. To je velik izziv, saj predmete tako temeljito pripravimo in očistimo. Raziskovalci se že ukvarjajo z vonjem mumij, kjer se pojavljajo vprašanja, ali gre za pravi vonj mumij, ali gre za vonj restavriranih mumij, vonj vitrine, v kateri je shranjena …

»Dediščina je prihodnost, tudi turizem. Prav je, da skrbimo zanjo,« je v zaključku povedala doc. dr. Katja Kavkler. Ana Cajhen pa je osvetlila pomen slamnikarstva: »Znanje šivanja slamnikov se tudi na študiju klobučarstva v Milanu ne podaja, to je znanje, ki je zelo specifično in je redko. Zato se mi zdi zelo dobro, da bodo izobraževanja potekala tudi na prekvalifikacijski ravni. Namreč različni obrtniki, na primer kovači, imajo ogromno naročenih nožev, a nobenih kompetentnih mladih ali starih, ki bi te nože izdelali. 70 popisanih rokodelskih panog se sliši fino, zelo težko pa je najti nosilce, ki bi podajali to znanje.«

Eva Grašič

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
28.8 ° C
30.3 °
27.2 °
54 %
2.1kmh
75 %
sre
30 °
čet
30 °
pet
31 °
sob
29 °
ned
31 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovAktualnoKulturna dediščina kot temelj naše prihodnosti

Kulturna dediščina kot temelj naše prihodnosti

V Knjižnici Domžale je 26. februarja potekal pogovor o kulturni dediščini, ki so jo osvetlili z različnih perspektiv. Na četrtem pogovornem večeru v ciklu Dober večer, znanost, so nam namreč tri gostje predstavile svoje poglede na kulturno dediščino, in sicer skozi svoje delo, poslanstvo in izzive. Večer je povezoval Marko Jeran, raziskovalec z Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani.


Tokrat so gostili prof. dr. Ireno Kralj Cigić, kemičarko iz Laboratorija za dediščinsko znanost in Katedre za analizno kemijo Univerze v Ljubljani na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, doc. dr. Katjo Kavkler, konservatorko-restavratorko iz Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, in Ano Cajhen, nosilko nesnovne kulturne dediščine slamnikarstva in ljubiteljico lokalnih korenin iz Slamnikarskega muzeja Domžale.

»Kulturna dediščina, to smo mi, brez vsega tega ne bi bili taki, kot smo. To je vse, kar nas ustvarja,« je povedala doc. dr. Katja Kavkler, ki se ukvarja s kulturno dediščino na naravosloven način. Raziskuje materiale, tehnologije izdelave in predelave predmetov, spremembe, ki so nastale na predmetih iz obdobja prazgodovine pa vse do predmetov moderne umetnosti. Skuša povezovati restavratorske in konservatorske postopke z naravoslovnimi znanostmi. Ukvarja se tudi z arheološkim lesom, med drugim je sodelovala pri konserviranju rimskega deblaka, ki je bil leta 2015 najden na Vrhniki. Z vodo prepojen les je še posebej občutljiv in ga lahko s prehitro spremembo okolja uničimo. Njeno delo pa obsega tudi ugotavljanje, ali gre za originalen predmet ali ne. Kemičarka prof. dr. Irena Kralj Cigić se tudi ukvarja z materiali, iz katerih so sestavljeni predmeti kulturne dediščine, ugotavlja sestavo predmetov in stabilnost posameznih materialov in na ta način pomaga konservatorjem in restavratorjem, da se lažje odločijo, kako ravnati z določenim predmetom. Raziskuje pogoje ohranjanja posameznih materialov, vemo namreč, da se pod določenimi pogoji, kot so višja temperatura, svetloba, višja vlaga, nekateri materiali hitreje spreminjajo. Sodelovala je pri razstavi Od blizu, v Moderni galeriji v Ljubljani, za katero pripravljajo monografijo, ki bo poleg obravnave umetnin s strokovnega vidika, povezala tudi naravoslovne postopke ohranjanja in raziskovanja umetniških del. Poleg predmetov in običajev vidi kot del kulturne dediščine tudi lastnosti določenega predmeta, ki jih zaznavamo z drugimi čutili, na primer vonj predmeta. Ana Cajhen se je ob odprtju Slamnikarskega muzeja izobrazila za vodičko po muzeju. Čez nekaj let so organizirali tečaj šivanja slamnikov in prišla je na idejo, da bi se tega naučila tudi sama, da bi lahko na svojih vodenjih obiskovalcem v živo pokazala, kako nastaja domžalski slamnik. Danes je nosilka nesnovne kulturne dediščine, izdelave slamnikov, v lanskem letu pa je sodelovala tudi pri snovanju rokodelskega zakona. »Izjemno rada imam kulturno dediščino. Zame je kultura vse, od bilke, ki jo posadimo, do naših dejanj, varovanja, etike in celotnega delovanja. Kultura je tisto, kar nas loči od živali. Kulturna dediščina pa je skupek tega, kar imamo in ohranjamo,« je opisala Ana Cajhen.

Dober večer, znanost
Foto: Eva Grašič

Prof. dr. Irena Kralj Cigić je opozorila na to, da se vrednost predmetov kulturne dediščine spreminja. Nekoč čisto običajen vsakodnevni predmet, kot je na primer telefon Iskra, ki smo si ga na dogodku lahko tudi ogledali, bi takrat stal okoli 10 evrov, danes pa ga najdemo ne samo v domačih muzejih, ampak tudi v muzejih na tujem. Oblika predmeta celo velja za enega najbolj kopiranih predmetov. Vrednost predmeta je tako odvisna od razširjenosti predmeta, rabe predmeta, ali gre za oblikovalski, umetniški predmet, koliko določen predmet ljudem pomeni in pa tudi od časa, v katerem predmet vrednotimo. Ana Cajhen je opozorila tudi na sentimentalno vrednost predmetov, saj se spominja, da je prav omenjeni telefon imel takšno vrednost za njeno babico. Izpostavila je povezavo med predmetom in izkušnjo, saj si moramo rabo in pomen določenega predmeta kulturne dediščine tudi predstavljati, da ga kot vedoželjna družba dobro spoznamo. Predmeti kulturne dediščine lahko namreč danes sporočajo nekaj drugega, kot so v času nastanka ali rabe. Doc. dr. Katja Kavkler je opisala primer freske z naslovom Mrtvaški ples, ki je nastala v cerkvici v Hrastovljah. Pred približno 600 leti je ljudem prikazovala, kaj je prav in kaj narobe, medtem ko danes nam sporoča, kako so ljudje takrat živeli, kako so se oblačili, kakšne predmete so nosili s seboj. Tako predstavlja predmet in hkrati doživetje, saj prav doživetjem danes pripisujemo vedno večji pomen tudi v povezavi s kulturno dediščino in turizmom.

So dolgi postopki ohranjanja predmetov kulturne dediščine tega vredni?

Voditelj večera Marko Jeran je opisal primer postelje, narejene iz perja, ki jo hranijo na gradu Moritzburg. Njena izdelava je trajala 11 let, njeno restavriranje pa 19 let. Spraševal se je o smiselnosti restavriranja predmeta, glede na to, da je zdaj postelja za steklom, da jo obiskovalci zelo težko vidijo. Doc. dr. Katja Kavkler je odgovorila, da s takšnim postopkom, vseeno omogočimo obiskovalcem, da posteljo vsaj delno vidijo, strokovnjaki pa lahko na podlagi ugotovljenih lastnosti izdelajo kopijo. »Proti naravi se lahko borimo, ampak ne bomo nikoli zmagali,« pove doc. dr. Katja Kavkler. Podaljšujemo pa življenjski čas predmetov. Prav tekstil je eden od najbolj občutljivih in zato najzahtevnejših materialov za konserviranje in restavriranje, saj obdelujemo en centimeter površine predmeta naenkrat, ponavadi ne smemo uporabljati vode, ampak različna topila, ki predmeta ne bodo dodatno poškodovala, ter uporabljamo zelo nežen sesalec, da slučajno ne posesamo kakšnega delčka predmeta. Muzejskih predmetov ponavadi ne dopolnjujemo, medtem ko cerkvene predmete dopolnimo, da cele in lepe vrnemo v cerkev. Dele stavbne dediščine lahko prestavimo delno ali v celoti na drugo lokacijo. Največji izziv je seveda ohranjanje organskih materialov, kjer lahko kemiki prispevajo svoje znanje o materialih in pogojih njihovega ohranjanja. Uporabljajo modelne vzorce, ki jih po sestavi čim bolj približajo originalnim materialom. Raziskujejo predvsem z neinvazivnimi tehnikami, v dogovoru z restavratorji in po spletu okoliščin pa lahko v določenih situacijah uporabijo tudi kakšen del originalnega predmeta, na primer prašne delce s slike ali kakšen odlomljen delček predmeta. Med neinvazivne raziskave spada tudi rentgen. Doc. dr. Katja Kavkler je pokazala primer slike, na kateri je upodobljena gospa, ki je oblečena v narodno nošo, ko pa so sliko pogledali pod rentgenom, so ugotovili, da je bila prvotno upodobljena gola.

Kemiki določajo t. i. škodno funkcijo predmeta, ugotavljajo življenjsko dobo predmeta, glede na pogoje, v katerih je/bo hranjen. To preučujejo tako, da več istih vzorcev predmeta pospešeno starajo v različnih okoljih, na primer pri različnih temperaturah in stopnjah vlažnosti. Predvidevamo lahko, da bodo imeli predmeti v bolj agresivnih okoljih krajšo življenjsko dobo. Hranjenje predmetov v prostorih s primerno, največkrat nizko temperaturo in vlažnostjo, pa je energetsko potratno, zato je treba stalno iskati kompromis. Tudi organski materiali so zelo različno občutljivi. Slamnik lahko služi svojemu namenu desetletja in še več, saj Slamnikarski muzej v Domžalah hrani tudi slamnik iz leta 1880, ki bi bil popolnoma nosljiv, če bi nam bil prav, saj gre za slamnik s precej majhnim obsegom za glavo. Slama, spletena v fiksno kito in navlažena v procesu obdelave, ni krhek material. »Pomislite na slamnate strehe,« pojasnjuje Ana Cajhen. Doc. dr. Katja Kavkler pa opozarja na to, da ni pomembno samo, iz kakšnega materiala je predmet in koliko je star, ampak tudi okoliščine, v katerih je bil predmet uporabljan in hranjen. Tudi predmeti iz plastike, ki predstavljajo vedno večji delež predmetov tudi v muzejskih zbirkah, so lahko zahtevni za shranjevanje in ohranjanje. Zdi se nam, da plastika ne propada, po drugi strani pa ti predmeti hitro postanejo krhki in občutljivi. Zelo hitro začnejo spreminjati barvo, prof. dr. Irena Kralj Cigić se je ponovno navezala na primer telefona Iskra, narejeni so bili namreč tudi v beli barvi, ki se je do danes že spremenila v rumenkasto. Plastika je prišla tudi na področje slamnikarstva. Naravno juto se namreč ročno plete zelo dolgo časa. En meter kite se plete eno uro, za slamnik, ki je bil pokazan kot primer, so potrebovali 35 metrov kite. Skupaj s pridelavo slame in ročnim pletenjem je v enem slamniku približno 40 ur ročnega dela. Oblikovanje plastike v kito je hitrejše in zato tudi za uporabo zelo privlačno. Ampak Ana Cajhen opozarja, da občutek plastičnega “slamnika” na glavi ni primerljiv s pravim, naravnim slamnikom, saj prava slama veže vlago in je naravni izolator, medtem ko plastičen “slamnik” daje občutek, da nosimo plastično vrečko na glavi. Po besedah gostje je verjetno navada nošenja slamnikov zamrla tudi zaradi tega.

Je tudi vonj predmeta del nesnovne kulturne dediščine?

Vonj predmetov se načeloma v procesu restavriranja in konserviranja izgubi, saj se v tem procesu želimo znebiti vseh dodatkov na predmetu, med njimi tudi vonja. Določene vonjave nas opozarjajo tudi na morebitne škodljive ali nevarne snovi. Pogosto predmete naselijo plesni, ki v nasprotju s prepričanjem niso vedno slabe. Restavratorji in konservatorji jih želijo čim bolj izkoristiti sebi v prid, namreč določene plesni, ki jim ustreza suho okolje in se naselijo na kamnite ostanke, izločajo kalcijev oksalat, ki je trden in manj občutljiv, zato bi lahko na tak način zaščitili kipe na zunanjščinah stavb. Hkrati pa je vonj predmeta lahko tudi del nesnovne dediščine, ki bi si jo želeli ohraniti, saj nas spominja na preteklost, zato se pojavljajo prizadevanja, kako bi takšne vonje ohranili. To je velik izziv, saj predmete tako temeljito pripravimo in očistimo. Raziskovalci se že ukvarjajo z vonjem mumij, kjer se pojavljajo vprašanja, ali gre za pravi vonj mumij, ali gre za vonj restavriranih mumij, vonj vitrine, v kateri je shranjena …

»Dediščina je prihodnost, tudi turizem. Prav je, da skrbimo zanjo,« je v zaključku povedala doc. dr. Katja Kavkler. Ana Cajhen pa je osvetlila pomen slamnikarstva: »Znanje šivanja slamnikov se tudi na študiju klobučarstva v Milanu ne podaja, to je znanje, ki je zelo specifično in je redko. Zato se mi zdi zelo dobro, da bodo izobraževanja potekala tudi na prekvalifikacijski ravni. Namreč različni obrtniki, na primer kovači, imajo ogromno naročenih nožev, a nobenih kompetentnih mladih ali starih, ki bi te nože izdelali. 70 popisanih rokodelskih panog se sliši fino, zelo težko pa je najti nosilce, ki bi podajali to znanje.«

Eva Grašič

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
28.8 ° C
30.3 °
27.2 °
54 %
2.1kmh
75 %
sre
30 °
čet
30 °
pet
31 °
sob
29 °
ned
31 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano