Že 17. zapored so ta konec tedna v Tuhinjski dolini, natančneje pred Termami Snovik, potekali tradicionalni etnološki dnevi, katerih namen je obiskovalcem ponuditi vpogled v življenje v dolini nekoč in danes. Tokrat se je vse vrtelo okoli koles. V soboto so potekale delavnice, ki so jih vodile spretne rokodelke. V nedeljo je pod velikim šotorom potekala osrednja etnološka prireditev.
»Ste eno bolj aktivnih turističnih društev na Kamniškem in tukaj gre vsa pohvala vsem članom in vsem šestim sekcijam, ki pridno delate iz dneva v dan in iz tedna v teden. Vsako leto nam pripravite kakšno zanimivo etnološko predstavitev na temo, kako je bilo nekoč. Narod in skupnost, ki se ne zavedata svojih korenin, ne moreta graditi na prihodnosti. Vi znate graditi. Letošnje leto je tema kolesarstvo in kolo, teme pa so bile že furmanstvo, konjereja, ovčereja … Včasih je bilo kolo prevozno sredstvo, danes je pomembno za rekreacijo. Tudi Občina Kamnik veliko vlaga v trajnostne oblike mobilnosti, saj pospešeno gradimo dve večji kolesarski povezavi od Kamnik do Ljubljane in od Kamnika do Godiča. V idejnih zasnovah iščemo rešitve za kolesarsko povezavo od Kamnika do Vranskega. Verjamem, da bo tudi ta rekreacijska in pohodniška pot v doglednem času ogledala luč sveta. Kolesarstvo je v vzponu in vi tu se tega zavedate,« je svoje občudovanje Tuhinjcem izrazil kamniški župan Matej Slapar.
»Zadnji avgustovski konec tedna je že tradicionalno namenjen etnološkim dnevom, ki jih za vas pripravlja Turistično društvo Tuhinjska dolina. Na prireditvah vam želimo prikazati običaje in navade naše doline. Čez čas smo se tako vrteli skozi različne teme. Vrteli smo se med spomini, ki so nas zapeljali v dejanski čas. Tako smo prišli do letošnje prireditve, ki nosi naslov Vrti se kolo in je posvečena nekdanjim in današnjim kolesom, s katerimi se vozimo danes in tistimi, s katerimi smo se vozili včasih,« je povedala povezovalka večera Manja Žebaljec.
Veliko spominov na preteklost smo zavrgli
»Kolesa so v naše kraje prišla v drugi polovici 19. stoletja, bila so znak bogatih meščanov in hkrati prevozno sredstvo za vse ostale. Kolesarji so v tistih časih, povzročili kar nekaj nereda, saj so plašili ljudi in živali, predvsem konjske vprege. Zato so po ljubljanskih ulicah kmalu lahko kolesarili samo tisti, ki so bili vešči vožnje in so se tega naučili v kolesarki šoli. Po drugi svetovni vojni so se pojavile izposojevalnice koles, ki so bile bolj dostopne širšemu krogu ljudi. V 50. letih prejšnjega stoletja, ko še ni bilo avtobusov, so se ljudje po makadamski cesti vozili s kolesom na delo v tovarne, tam delali osem ur in nato kolesarili nazaj. S kolesi so ljudje opravljali dela pismonoš, policistov, celo gasilci so jih uporabljali,« je več o kolesih povedala voditeljica večera. Prva kolesa so predstavili mladi fantje in dekleta iz Snovika, ki so se v šotor pripeljali z vozom, s katerim so otroci nekoč vozili po vaseh. Nato so prišli na oder starinski vozički. Najstarejši je last družine Pestotnik iz Lok in je bil narejen pred več kot osemdeseti leti. Ponosni materi sta pripeljali še dva vozička, starejša od 40 let. Ena od vozičark nam je zaupala, da so v Zgornjem Tuhinju vozički morali imeti velika kolesa, saj se drugače nikamor ni prišlo. Prireditelji so imeli veliko težav pri iskanju starih vozičkov, saj jih je veliko že končalo na odpadu.
Predstavili so tudi starodobna kolesa. Veliko jih je last Jožeta Baronika iz Kamnika, ki je njihov strastni zbiratelj in jih rešuje pred propadom na smetišču. »Kolesa sem moral razdreti do zadnjega vijaka, in jih spet sestaviti. Namazal sem jih z rastlinskim oljem. Moje najstarejše kolo ima 95 let, najmanjši pa je iz leta 1958. Nekatera kolesa tudi nimajo verige. S kolesi se vedno zapeljemo tudi v povorki narodnih noš, saj naša oblačila prihajajo iz drugih časov in z njimi gremo po prireditvah po celi Sloveniji,« je povedal Baronik.
Kolesarji so predstavljali različne zgodbe. Kolesar z aktovko je predstavljal uradnika, spet drugi je odšel na veselico, neka gospa pa se s kolesom peljala na službo na občino. S kolesom je v Snovik prišel tudi mizar. Prav posebno je bilo tudi kolo čebelarja, na katerem so bili tudi čebelarski panji. Kolo prihaja iz Soteske pri Kamniku in naj bi bilo iz leta 1888, kot piše na letnici na kolesu.
Starodobni motorji so na prireditev pripeljali po več kot 200-kilometrskem potepanju
Na svoj račun so prišli tudi starodobni motorji, ki so se dan prej vrnili iz 250-kilometrskega, dvodnevnega potepanja do Koroške in nazaj. Motorje in motoriste, ki prihajajo iz bližnjih vasi, je predstavil Jernej Štrajhar. Najstarejši motor ima letnico 1956 in pripada gozdarju, dve leti mlajši rdeči motor je last lovca. Tomas motor iz leta 1963 pripada poslovnežu. S svojim motorjem se je prepeljal tudi rubež.
Na koncu prireditve so se prišla pokazat še moderna kolesa, ki jih danes uporabljalo prebivalci Tuhinjske doline in ostalih vasi. Prikazali so tudi moderna električna kolesa.
Istočasno je potekal tudi sejem izdelkov iz Tuhinjske in sosednjih dolin. Ves čas prireditve je potekal še srečelov. In za konec ne pozabimo, da se kolesa še vedno vrtijo v večnem krogu, ki se nikoli ne konča.
