Zgodovina Krajevne knjižnice Tineta Orla Trzin sega v obdobje po prvi svetovni vojni, ko so se rodile prve zamisli o samostojni krajevni knjižnici. Trzin je namreč vedno slovel kot kraj s strastjo do kulturnega ustvarjanja. Prebivalci so od nekdaj ljubili pisano besedo. Ko je bodoče Neopolitično izobraževalno društvo v letu 1925 v dar prejelo lep kupček knjig, se je kot posledica tega dokončno izoblikovalo omenjeno društvo, hkrati pa se je po Trzinu razširila še močnejša bralna kultura. Mama in sin, Ivana in Cveto Habjan, sta knjige podarila prav s tem namenom – da bi sokrajane spodbudila k branju.

Ker pa je bilo gradiva še vedno premalo za ustanovitev knjižnice, sta se odločila knjige zbirati kar po hišah, dokler knjižnih darov ni bilo dovolj za zapolnitev številnih knjižnih polic. Številka je kmalu presegla 400 enot, kar danes zveni smešno, v tedanjem času pa je za manjši kraj to pomenilo veliko prelomnico. Dobili so lastno knjižnico, ki so jo med drugim vzdrževali tudi z izposojevalnino. Slednjo so vseskozi vlagali v nakup novega gradiva, dokler se na policah ni zbralo že več kot tisoč knjižnih enot.

Prva je knjižnico vodila Marjana Sicherl (poročena Ručigaj), ki je skupaj z možem Francem Ručigajem in Slavkom Strmoletom pred okupatorjem rešila 115 najdragocenejših knjig, jih poskrila po hišah in pozneje vrnila na knjižne police. Seveda pa je prihod okupatorskih sil marsikaj spremenil in otežil. V letu 1951 so knjige našle začasno mesto v prizidku Prosvetnega doma, kjer je pozneje, leta 1958, tudi uradno dobila svoje prostore nova, povojna knjižnica. Kmetijska zadruga je tej v letu 1955 darovala tudi 15.000 dinarjev za nakup novega knjižnega gradiva. V predvojni knjižnici so knjige najpogosteje romale v roke učiteljev, po vojni pa je navdušenje za branje pridobila tudi mlajša generacija. Mladi so v letu 1967 celo zbirali denar in z izkupičkom kupili še 30 novih knjig. Te so v knjižnici na voljo še danes – gre za zbirko del Karla Maya.

Po prehodu v sedemdeseta leta je zanimanje za branje v Trzinu nekako uplahnilo. V ospredju so bile druge (kulturne) dejavnosti. Majda Ipavec, tedanja vodja trzinske knjižnice, se je na vse pretege trudila, da bi spet pritegnila bralstvo. In četudi je lepo skrbela za knjižnico, ki je bila vselej lično urejena, je bila bralna kultura v Trzinu na trhlih temeljih. Tudi vse izposojene knjige niso vedno našle svoje poti nazaj na knjižne police. Pa vendar je bilo to obdobje le prehodno. V devetdesetih letih se je zopet obudila zamisel o lastni knjižnici, ki se je v letu 2004 tudi uresničila. 19. decembra 2003 je potekalo odprtje Centra Ivana Hribarja, 6. februarja 2004 pa se je v prvem nadstropju centra odprla tudi krajevna knjižnica, ki nosi ime slovitega trzinskega jezikoslovca, izjemnega alpinista in dolgoletnega urednika Planinskega vestnika Tineta Orla.

Krajevna knjižnica Tineta Orla Trzin je delovala, in tako je še danes, pod okriljem matične Knjižnice Domžale. Ob odprtju je veljala za njeno najsodobnejšo, četudi knjižno še skromneje opremljeno enoto. Danes o njeni knjižni zalogi pričajo naslednji statistični podatki: v letu 2023 je Krajevno knjižnico Trzin obisk(ov)alo 1521 dejavnih članov, ki so lahko izbirali med ponudbo kar 31035 enot gradiva (28773 enot knjižnega in 2262 enot neknjižnega gradiva). Lani je trzinska enota dokupila kar 1488 enot gradiva (1392 enot knjižnega in 96 enot neknjižnega gradiva). Serijskih publikacij je bilo lani 38 – od tega jih je nekaj na voljo za izposojo na dom, medtem ko si bralci druge lahko preberejo v temu namenjeni čitalnici. Lansko leto priča tudi o visokem številu obiskovalcev, ki knjižnice niso le obiskali, temveč so si ob obisku tudi nekaj izposodili. Teh je bilo v lanskem letu 12008, na dom pa je bilo izposojenih kar 45632 enot knjižnega in neknjižnega gradiva.

Po odprtju novih prostorov v letu 2004 je vodenje enote prevzela Polona Pavšek, pozneje pa se je v to vlogo postavila še Petra Strajnar. Obe vodji sta poskrbeli, da je bil napredek v obisku in urejenosti knjižnice očiten, ljudje so vse raje in pogosteje zahajali v prostore trzinskega hrama kulture. S 1. marcem 2006 je vodenje krajevne knjižnice prevzela Majda Osolnik, ki je s srcem in dušo skrbela za Trzince, Trzinčane in druge obiskovalce knjižnice vse do 30. maja 2009. S 1. junijem 2009 je vlogo vodje Krajevne knjižnice Trzin prevzela Zdenka Kopač, ki za enoto skrbi še danes. Trenutna vodja je zaslužna za bogat nabor knjižnega in neknjižnega gradiva, za barvit obisk, odlično obiskane družinske delavnice, otroške predstave in zanimive razstave, nadvse slikovita in zanimiva literarna srečanja, od knjižnega klepeta do srečanj z različnimi literati, nedvomno pa ji gre pripisati tudi zasluge za plodovito sodelovanje z lokalnimi društvi, skupnostjo, Občino Trzin in seveda samimi bralci.

Knjižnica že dolgo ni več le prostor, kamor si hodijo ljudje izposojat gradivo, temveč je postala tudi kotiček za druženje, ustvarjanje, skupinsko branje ali učenje, zame osebno pa še danes predstavlja edinstveno mesto, kjer navdiha nikdar ne zmanjka.

Zgodovina Krajevne knjižnice Tineta Orla Trzin sega v obdobje po prvi svetovni vojni, ko so se rodile prve zamisli o samostojni krajevni knjižnici. Trzin je namreč vedno slovel kot kraj s strastjo do kulturnega ustvarjanja. Prebivalci so od nekdaj ljubili pisano besedo. Ko je bodoče Neopolitično izobraževalno društvo v letu 1925 v dar prejelo lep kupček knjig, se je kot posledica tega dokončno izoblikovalo omenjeno društvo, hkrati pa se je po Trzinu razširila še močnejša bralna kultura. Mama in sin, Ivana in Cveto Habjan, sta knjige podarila prav s tem namenom – da bi sokrajane spodbudila k branju.

Ker pa je bilo gradiva še vedno premalo za ustanovitev knjižnice, sta se odločila knjige zbirati kar po hišah, dokler knjižnih darov ni bilo dovolj za zapolnitev številnih knjižnih polic. Številka je kmalu presegla 400 enot, kar danes zveni smešno, v tedanjem času pa je za manjši kraj to pomenilo veliko prelomnico. Dobili so lastno knjižnico, ki so jo med drugim vzdrževali tudi z izposojevalnino. Slednjo so vseskozi vlagali v nakup novega gradiva, dokler se na policah ni zbralo že več kot tisoč knjižnih enot.

Prva je knjižnico vodila Marjana Sicherl (poročena Ručigaj), ki je skupaj z možem Francem Ručigajem in Slavkom Strmoletom pred okupatorjem rešila 115 najdragocenejših knjig, jih poskrila po hišah in pozneje vrnila na knjižne police. Seveda pa je prihod okupatorskih sil marsikaj spremenil in otežil. V letu 1951 so knjige našle začasno mesto v prizidku Prosvetnega doma, kjer je pozneje, leta 1958, tudi uradno dobila svoje prostore nova, povojna knjižnica. Kmetijska zadruga je tej v letu 1955 darovala tudi 15.000 dinarjev za nakup novega knjižnega gradiva. V predvojni knjižnici so knjige najpogosteje romale v roke učiteljev, po vojni pa je navdušenje za branje pridobila tudi mlajša generacija. Mladi so v letu 1967 celo zbirali denar in z izkupičkom kupili še 30 novih knjig. Te so v knjižnici na voljo še danes – gre za zbirko del Karla Maya.

Po prehodu v sedemdeseta leta je zanimanje za branje v Trzinu nekako uplahnilo. V ospredju so bile druge (kulturne) dejavnosti. Majda Ipavec, tedanja vodja trzinske knjižnice, se je na vse pretege trudila, da bi spet pritegnila bralstvo. In četudi je lepo skrbela za knjižnico, ki je bila vselej lično urejena, je bila bralna kultura v Trzinu na trhlih temeljih. Tudi vse izposojene knjige niso vedno našle svoje poti nazaj na knjižne police. Pa vendar je bilo to obdobje le prehodno. V devetdesetih letih se je zopet obudila zamisel o lastni knjižnici, ki se je v letu 2004 tudi uresničila. 19. decembra 2003 je potekalo odprtje Centra Ivana Hribarja, 6. februarja 2004 pa se je v prvem nadstropju centra odprla tudi krajevna knjižnica, ki nosi ime slovitega trzinskega jezikoslovca, izjemnega alpinista in dolgoletnega urednika Planinskega vestnika Tineta Orla.

Krajevna knjižnica Tineta Orla Trzin je delovala, in tako je še danes, pod okriljem matične Knjižnice Domžale. Ob odprtju je veljala za njeno najsodobnejšo, četudi knjižno še skromneje opremljeno enoto. Danes o njeni knjižni zalogi pričajo naslednji statistični podatki: v letu 2023 je Krajevno knjižnico Trzin obisk(ov)alo 1521 dejavnih članov, ki so lahko izbirali med ponudbo kar 31035 enot gradiva (28773 enot knjižnega in 2262 enot neknjižnega gradiva). Lani je trzinska enota dokupila kar 1488 enot gradiva (1392 enot knjižnega in 96 enot neknjižnega gradiva). Serijskih publikacij je bilo lani 38 – od tega jih je nekaj na voljo za izposojo na dom, medtem ko si bralci druge lahko preberejo v temu namenjeni čitalnici. Lansko leto priča tudi o visokem številu obiskovalcev, ki knjižnice niso le obiskali, temveč so si ob obisku tudi nekaj izposodili. Teh je bilo v lanskem letu 12008, na dom pa je bilo izposojenih kar 45632 enot knjižnega in neknjižnega gradiva.

Po odprtju novih prostorov v letu 2004 je vodenje enote prevzela Polona Pavšek, pozneje pa se je v to vlogo postavila še Petra Strajnar. Obe vodji sta poskrbeli, da je bil napredek v obisku in urejenosti knjižnice očiten, ljudje so vse raje in pogosteje zahajali v prostore trzinskega hrama kulture. S 1. marcem 2006 je vodenje krajevne knjižnice prevzela Majda Osolnik, ki je s srcem in dušo skrbela za Trzince, Trzinčane in druge obiskovalce knjižnice vse do 30. maja 2009. S 1. junijem 2009 je vlogo vodje Krajevne knjižnice Trzin prevzela Zdenka Kopač, ki za enoto skrbi še danes. Trenutna vodja je zaslužna za bogat nabor knjižnega in neknjižnega gradiva, za barvit obisk, odlično obiskane družinske delavnice, otroške predstave in zanimive razstave, nadvse slikovita in zanimiva literarna srečanja, od knjižnega klepeta do srečanj z različnimi literati, nedvomno pa ji gre pripisati tudi zasluge za plodovito sodelovanje z lokalnimi društvi, skupnostjo, Občino Trzin in seveda samimi bralci.

Knjižnica že dolgo ni več le prostor, kamor si hodijo ljudje izposojat gradivo, temveč je postala tudi kotiček za druženje, ustvarjanje, skupinsko branje ali učenje, zame osebno pa še danes predstavlja edinstveno mesto, kjer navdiha nikdar ne zmanjka.