Ustvarjalci, združeni v kamniški umetniški skupini Oksimoron, so se na odru Mladinskega centra Kotlovnica predstavili s kabaretom “Kokblok kabaret: S(r)anje in vse ostalo” ter tudi tokrat navdušili zbrano občinstvo.

Kabaret je nastal pod režiserskim vodstvom Tine Habun in Andraža Juga, oba tudi nastopata v predstavi, poleg njiju pa še Anamaria Bagarić, Neža Pele, Tanita Rose, Anže Slana, Ajda Špacapan in Jonas Tomšič Jacobs. V svoji igri igralci v popolnosti zaobjamejo pomen kabareta, saj se obiskovalci znajdejo v zabavnem gostinskem lokalu, kjer strežejo toaste in žlahtno ter žgano kapljico, hkrati pa lahko uživajo še v glasbenih in plesnih točkah, povezanih z rdečo nitjo predstave o posameznikovem nenehnem iskanju, ki lahko prinese le dvoje: sanje ali sranje.

»Pri snovanju Kokblok kabareta smo se spontano vračali h Kosovelovemu Kons. 5. Njegov “gnoj je zlato in zlato je gnoj” nam je odzvanjal in nam dal misliti. Na verze smo gledali skozi prizmo družbe, ki živi sto let po pesniku, in posameznika, ki se v starosti okoli trideset let spopada z družbeno in socialno realnostjo, v kateri živimo, se gibljemo in ustvarjamo. Vsak išče svoj prostor pod soncem in prej ali slej naleti na oviro – na sranje. Na nas (posameznikih) pa je, ali bomo ta “drek” prestopili in se z njim metaforično spopadli ali pa ne. V sodobnem svetu kratko malo neprenehoma nekaj iščemo, če ne drugega, sorodno dušo, a naletimo na toge in trde lupine brez vsebine. Sprašujemo se, s čim jo bomo napolnili in kaj bo prinesla v naše življenje – sanje ali sranje. In kam vmes umestiti ljubezen?« o vsebinskem bistvu predstave razložijo ustvarjalci iz Kulturno umetniškega društva Oksimoron.

Na podlagi vseh teh premislekov so izluščili vodilo predstave: »Kdor nima sranja, ne potrebuje sanj. Kdor ima sranje, ima mogoče tudi sanje.« O tem so se preizpraševali, znotraj tega iskali svoj navdih in izraz, na koncu pa je na podlagi vsega tega nastal kabaret, sestavljen iz različnih krajših točk, ki jih je povezalo omenjeno vodilo. »Temo smo skozi polje kritičnega razmišljanja nežno servirali gledalcem, da jo sami izluščijo in prepoznajo. Menimo, da je le tako do izraza lahko prišla osrednja tema kabareta – iskanje in sledenje sanjam ter soočenje z ovirami na poti do cilja – ki je sumljivo podobna instantnemu premikanju med objavami na različnih družbenih omrežjih,« pravijo ustvarjalci.

Posamezne točke, nekatere precej absurdne, tako še najbolj spominjajo na žive sanje, v katerih se prizori menjavajo brez logičnega zaporedja, smiselne celote na prvi pogled ni, edina oprijemljiva skupna točka na odru pa je straniščna školjka kot simbol ovir. »Pri snovanju smo se idejno obrnili na nemški kabaret 30. let 20. stoletja z njegovo odklonskostjo in eksperimentalnostjo. Želeli smo si intimnega vzdušja z idejo kršenja pravil, obenem pa razviti skupno estetiko. Rezultat je bil kabaretski večer. Upamo si trditi, da je dostojno predstavil naš pogled na svet,« menijo ustvarjalci.

Snovanje predstave je potekalo od januarja, ko sta začeli nastajati idejna zasnova in tema. »Sčasoma smo začeli raziskovati, iskati naše vodilo, skozi skupna zanimanja pa smo se kmalu soočili z dejstvom, da nismo več v svojih dvajsetih. Tako se je rodila ideja o pogledu na svet mladih odraslih, ki smo jo povezali s poezijo, Kosovelom. Skozi vaje smo raziskovali in nagovarjali mnoge teme, na koncu pa smo izhajali iz sebe. Tako smo najiskreneje zasnovali prizore in jih na koncu povezali v celoto,« o ustvarjanju predstave povedo Oksimoronovci. Tudi med nastajanjem pa seveda ni šlo brez ovir: »Proces je vmes zastal. Zagodlo nam je poletje, saj je bil en član vpoklican na intervencijo, zagodla nam jo je bolezni polna jesen. Ampak smo prestopili to sranje in kabaret postavili na oder. Pri tem sta imela pomembno vlogo tandem Tina Habun in Andraž Jug, ki sta zrežirala kabaret in vodila ustvarjalne niti uprizoritve.«

Dinamičen kabaret Kokblok kabaret: S(r)anje in vse ostalo je odlična karikatura, prežeta s satiro sodobnega časa. Slednji je v predstavi sicer še vedno idealiziran, saj imamo možnost izbire, medtem ko se v realnosti vse bolj zdi, da pravzaprav niti ne izbiramo več med sanjami in sranjem, ki sta oddaljena le korak ali trenutek, temveč jo sestavlja eno samo sranje, ki je le zapakirano v sanje … o športnih uspehih, potrošništvu, iskanju hitrih rešitev in trivialnem zadovoljevanju potreb. Da moramo na poti do sanj prestopiti kakšno sranje ali dve, je smiseln del, ki daje osvojenemu cilju določeno vrednost, če se le na koncu ne izkažejo tudi sanje za navadno sranje.

Ustvarjalci, združeni v kamniški umetniški skupini Oksimoron, so se na odru Mladinskega centra Kotlovnica predstavili s kabaretom “Kokblok kabaret: S(r)anje in vse ostalo” ter tudi tokrat navdušili zbrano občinstvo.

Kabaret je nastal pod režiserskim vodstvom Tine Habun in Andraža Juga, oba tudi nastopata v predstavi, poleg njiju pa še Anamaria Bagarić, Neža Pele, Tanita Rose, Anže Slana, Ajda Špacapan in Jonas Tomšič Jacobs. V svoji igri igralci v popolnosti zaobjamejo pomen kabareta, saj se obiskovalci znajdejo v zabavnem gostinskem lokalu, kjer strežejo toaste in žlahtno ter žgano kapljico, hkrati pa lahko uživajo še v glasbenih in plesnih točkah, povezanih z rdečo nitjo predstave o posameznikovem nenehnem iskanju, ki lahko prinese le dvoje: sanje ali sranje.

»Pri snovanju Kokblok kabareta smo se spontano vračali h Kosovelovemu Kons. 5. Njegov “gnoj je zlato in zlato je gnoj” nam je odzvanjal in nam dal misliti. Na verze smo gledali skozi prizmo družbe, ki živi sto let po pesniku, in posameznika, ki se v starosti okoli trideset let spopada z družbeno in socialno realnostjo, v kateri živimo, se gibljemo in ustvarjamo. Vsak išče svoj prostor pod soncem in prej ali slej naleti na oviro – na sranje. Na nas (posameznikih) pa je, ali bomo ta “drek” prestopili in se z njim metaforično spopadli ali pa ne. V sodobnem svetu kratko malo neprenehoma nekaj iščemo, če ne drugega, sorodno dušo, a naletimo na toge in trde lupine brez vsebine. Sprašujemo se, s čim jo bomo napolnili in kaj bo prinesla v naše življenje – sanje ali sranje. In kam vmes umestiti ljubezen?« o vsebinskem bistvu predstave razložijo ustvarjalci iz Kulturno umetniškega društva Oksimoron.

Na podlagi vseh teh premislekov so izluščili vodilo predstave: »Kdor nima sranja, ne potrebuje sanj. Kdor ima sranje, ima mogoče tudi sanje.« O tem so se preizpraševali, znotraj tega iskali svoj navdih in izraz, na koncu pa je na podlagi vsega tega nastal kabaret, sestavljen iz različnih krajših točk, ki jih je povezalo omenjeno vodilo. »Temo smo skozi polje kritičnega razmišljanja nežno servirali gledalcem, da jo sami izluščijo in prepoznajo. Menimo, da je le tako do izraza lahko prišla osrednja tema kabareta – iskanje in sledenje sanjam ter soočenje z ovirami na poti do cilja – ki je sumljivo podobna instantnemu premikanju med objavami na različnih družbenih omrežjih,« pravijo ustvarjalci.

Posamezne točke, nekatere precej absurdne, tako še najbolj spominjajo na žive sanje, v katerih se prizori menjavajo brez logičnega zaporedja, smiselne celote na prvi pogled ni, edina oprijemljiva skupna točka na odru pa je straniščna školjka kot simbol ovir. »Pri snovanju smo se idejno obrnili na nemški kabaret 30. let 20. stoletja z njegovo odklonskostjo in eksperimentalnostjo. Želeli smo si intimnega vzdušja z idejo kršenja pravil, obenem pa razviti skupno estetiko. Rezultat je bil kabaretski večer. Upamo si trditi, da je dostojno predstavil naš pogled na svet,« menijo ustvarjalci.

Snovanje predstave je potekalo od januarja, ko sta začeli nastajati idejna zasnova in tema. »Sčasoma smo začeli raziskovati, iskati naše vodilo, skozi skupna zanimanja pa smo se kmalu soočili z dejstvom, da nismo več v svojih dvajsetih. Tako se je rodila ideja o pogledu na svet mladih odraslih, ki smo jo povezali s poezijo, Kosovelom. Skozi vaje smo raziskovali in nagovarjali mnoge teme, na koncu pa smo izhajali iz sebe. Tako smo najiskreneje zasnovali prizore in jih na koncu povezali v celoto,« o ustvarjanju predstave povedo Oksimoronovci. Tudi med nastajanjem pa seveda ni šlo brez ovir: »Proces je vmes zastal. Zagodlo nam je poletje, saj je bil en član vpoklican na intervencijo, zagodla nam jo je bolezni polna jesen. Ampak smo prestopili to sranje in kabaret postavili na oder. Pri tem sta imela pomembno vlogo tandem Tina Habun in Andraž Jug, ki sta zrežirala kabaret in vodila ustvarjalne niti uprizoritve.«

Dinamičen kabaret Kokblok kabaret: S(r)anje in vse ostalo je odlična karikatura, prežeta s satiro sodobnega časa. Slednji je v predstavi sicer še vedno idealiziran, saj imamo možnost izbire, medtem ko se v realnosti vse bolj zdi, da pravzaprav niti ne izbiramo več med sanjami in sranjem, ki sta oddaljena le korak ali trenutek, temveč jo sestavlja eno samo sranje, ki je le zapakirano v sanje … o športnih uspehih, potrošništvu, iskanju hitrih rešitev in trivialnem zadovoljevanju potreb. Da moramo na poti do sanj prestopiti kakšno sranje ali dve, je smiseln del, ki daje osvojenemu cilju določeno vrednost, če se le na koncu ne izkažejo tudi sanje za navadno sranje.