Kar je za nekoga starinska navlaka, na kateri se nabira le prah, za drugega lahko predstavlja prav posebno draž. Med slednjimi boste našli tudi mlada Kamničana Niko Medved in Gašperja Balantiča. V starinarstvu sta sprva našla le prijeten konjiček, a ta je nedavno prerasel tudi v posel, saj sta odprla prvo prodajno spletno starinarnico v Sloveniji. Imenuje se Raro antiques in z njo uresničujeta svoje sanje: ohraniti dragocene stare predmete in njihovo zgodbo.
Nika in Gašper nista le poslovna partnerja, temveč sta par tudi zasebno. Iskanje starin po raznih sejmih in kupovanje za lastno rabo ju je združevalo že dlje časa. Ko sta hotela kupiti nov starinski predmet, sta na spletnih oglasnikih najprej prodala starega, ki ga nista več želela imeti. Zanimanje za nakup je bilo veliko in tako sta ugotovila, da imata dobro oko za starine, čeprav nista imela posebnega znanja. »Stvari, ki sva jih prodajala, so zelo hitro našle kupca. Videla sva, da so ljudje navdušeni, tudi z drugih koncev Slovenije so hodili k nama. Očitno so starinske predmete iskali v svoji okolici, a jih niso našli. Tako sva spoznala, da imava dober okus. Poleg tega sva z Gašperjem ves čas iskala nekaj, kar bi lahko delala skupaj, in starinarstvo je tako prišlo popolnoma spontano,« razlaga 30-letna Kamničanka.
Vsaka stvar je za nekaj dobra – tudi epidemija
A končno brco v rit jima je pravzaprav dala epidemija koronavirusa, ko smo morali ostajati doma, vse je bilo zaprto, sejmov starin ni bilo. »Takrat sva dobila idejo, da bi vzpostavila prodajno spletno starinarnico. Te pri nas še ni bilo. Seveda imajo tudi ostale starinarnice svoje spletne strani, ampak zgolj predstavitvene s kontakti in podobno, niso pa to spletne prodajalne, kjer bi lahko starino tudi kupil,« o ideji za spletno starinarnico, ki jo danes najdete na naslovu spletna-starinarnica.si, pove Nika.
Toda pot od ideje do starinarnice je bila vse prej kot hitra. Spletno stran sta ustvarjala kar dve leti! Če sta namreč želela vzpostaviti starinarnico po svojih željah, sta se morala poglobiti in naučiti precej znanj ter usvojiti veliko veščin. Najprej veliko o zgodovini, seveda, o čemer Nika pravi: »Zgodovina me je od nekdaj zanimala. S tem predmetom sem se ukvarjala tako v srednji kot osnovni šoli, ko sem celo obiskovala zgodovinski krožek. Rada berem o tej temi. Imam srečo, da si hitro zapomnim stvari, ki me zanimajo. Poglobila sem se v ta znanja in dve leti epidemije sta bili namenjeni študiju tega področja. Vzela sem si čas za raziskovanje, tako da sedaj zelo dobro poznam določene zgodovinske podrobnosti in na ta način sem za vsak predmet tudi sestavila podroben opis.«
Zaradi posebnih fotografij se je odprtje starinarnice zavleklo
Ker sta želela starine, ki so naprodaj, predstaviti podrobno in na vrhunski ravni, sta se lotila tudi fotografije. »Na strani je ogromno fotografij, pri manjših predmetih so na voljo tudi 360-stopinjski posnetki. Ljudem je všeč, da si lahko predmete pogledajo zelo od blizu,« ugotavlja Nika. Med fotografijami na njuni spletni starinarnici še posebej izstopajo naslovna in tiste, ki označujejo kategorije. Narejene so v tehniki “light painting” oz. slikanje s svetlobo, o čemer ju je podučila ena od strank. »V starinarstvu spoznaš veliko zanimivih ljudi. Vsi, ki jih zanima to področje, so malce posebni. K nama je prišel fotograf Anton Bukovnik, nekaj je kupoval, vmes me je vprašal, če bi se lahko kdaj oglasil in fotografiral stvari, ki jih imava. Ker sem tudi sama velika ljubiteljica analogne fotografije, sva se začela pogovarjati o tem. Predstavil mi je dela Harolda Rossa, fotografa, ki se ukvarja samo s slikanjem s svetlobo,« pravi Nika. Ko sta z Gašperjem pogledala Rossove fotografije, sta bila navdušena. Odločila sta se, da tudi sama poskusita s takimi fotografijami. Ker je tehnika precej zahtevna, fotografira se, na primer, v popolni temi, jima je ena fotografija skupaj z obdelavo vzela tudi dva tedna in več. »Na najini spletni strani je osem takih fotografij, delala sva jih pol leta. Skoraj sva obupala. Takrat se je stran delala že eno leto in pol, izgubljala sva upanje, saj sva vanjo vlagala veliko energije in časa, vidnih rezultatov pa še ni bilo,« se spominja Nika. Kljub vsemu sta našla motivacijo in voljo ter vztrajala. Danes Nika pravi, da bi spletna starinarnica zaživela tudi brez časa, ki ga je prinesla epidemija, a nedvomno je zaradi tega veliko bolj dovršena, kot bi bila sicer.
Slovenci nimamo pravega odnosa do starin
Na njuni spletni strani je naprodaj veliko starinskih predmetov, od pohištva, dekorja do svetil. Med njimi najdemo veliko zanimivih, pa tudi bizarnih predmetov, kot so posmrtne maske, mučilne naprave ipd. Predmete, ki jih po nakupu tudi obnovita, da se ohranijo dolgo časa, še vedno iščeta na sejmih. Obiskujeta tiste v Sloveniji in tudi čez mejo. Ker finančni okvirji, ki jih imata na voljo, še niso veliki, se zaenkrat osredotočata na sejme v nam bližnji Avstriji, Italiji in na Madžarskem.
Odkar imata svojo starinarnico, ju veliko kličejo tudi za odkup starin. »Vsega ne kupiva, čeprav sva vesela vsakogar, ki naju pokliče. Nikoli ne veš, kaj imajo ljudje doma, večinoma ne vedo niti sami,« razlaga Nika in pravi, da je pred nakupom, kadar naletita na kakšen posebno dragocen kos, najtežje brzdati navdušenje, »zadnjič sva na bolšjem sejmu zelo ugodno kupila stekleničke, ki jih je oblikoval Salvador Dalí. Po nakupu sem od navdušenja kar “hopsala” po Ljubljani.«
Na njuni strani kupujejo ljudje iz vse Slovenije. Ker nudita tudi možnost najema, z Niko in Gašperjem pogosto sodelujejo produkcijske hiše, ki najamejo starine za razna snemanja oglasov in filmov. Za kupci v tujini trenutno še ne pogledujeta, saj se jima zdi, da je pri nas premalo zavedanja o vrednosti in trajnostnem vidiku starin, zato se bosta sprva osredotočila na dvig tega. »Prvi načrt je, da bi čim več ljudi izvedelo za najino spletno starinarnico … da bi postalo splošno sprejeto, da rabljen predmet ni nekaj, česar se je treba sramovati, temveč tisto, na kar moraš biti ponosen. Predmet, ki ima dušo in govori zgodbo. Slovenci nimamo tega občutka oz. odnosa do starin. Po drugi strani je treba vedeti, da starine z leti pridobivajo na vrednosti,« izpostavlja Nika in med dolgoročnimi načrti izpostavi predvsem starinarnico v fizični prodajalni. Po možnosti v Kamniku.
Vez s preteklostjo in zgodbami, nostalgija, sentimentalnost
Vse to starinski predmeti pomenijo Niki. »Vsaka starina je zgodba zase. Te zgodbe bi se pozabile, z nakupom se ne. Predmeti nas opominjajo ali spominjajo na ljudi iz preteklosti in prav je, da se njihove zgodbe ohranjajo,« pravi Nika, ki postane kar malce huda, ko beseda nanese na sodobno potrošniško življenje. Množična proizvodnja zahteva množično potrošnjo. Ljudje moramo kupovati čim več novih stvari, jih čim hitreje zavreči in kupiti nove. Nika pa nasprotno prisega na trajnostni vidik kupovanja. »Starine so predmeti z zgodbo in dušo ter navsezadnje tudi vrednostjo. Vse to lahko vnesemo v svoje življenje z nakupom starinskega predmeta, kar je po mojem mnenju vsekakor boljša odločitev kot kupovanje hladnih stvari brez duše,« zaključuje Nika.
