V zadnjih letih smo se pravzaprav že navadili, da si dogajanje – kulturno, literarno, glasbeno, plesno, politično – ogledujemo v spletni obliki, razen redkih izjem. Dandanes sicer več dogodkov resda že poteka v živo, a vendar nekakšna hibridna oblika ostaja. Pa vendar dogajanju v živo nič ne seže do kolen. In kakšen užitek je bilo spet sedeti v dvorani kulturnega doma v Trzinu, ki je tokrat gostila premierno predstavo odrasle gledališko-gibalne skupine Hlodi, ki ustvarja pod okriljem KUD Franc Kotar Trzin.

BARBARA KOPAČ

»Navdušenja, ki se poraja ob misli, da spet lahko stojimo na odru, da imamo spet stik z občinstvom, se preprosto ne da skriti,« pripoveduje moja tokratna sogovornica Aleksandra Kmetič, predsednica KUD Franc Kotar Trzin, ena od ustvarjalk še sveže trzinske predstave. »Same priprave so bile silno naporne, res smo garali, da smo ustvarili, kar danes lahko vidite na odru, a hkrati je bil to občutek vznemirjenja, strasti in pristnega otroškega veselja, ker smo vedeli, da se vračamo v živo.«

Smrtonosni skok

Tokratna predstava nosi naslov Salto mortale, vnovič pa je delo Nebojše Pop-Tasića, ki se je podpisal že pod dramsko stvaritev Blaznost igre. Po besedah predsednice društva so imeli igralci tokrat bolj proste roke, kar pomeni, da so se lahko poigravali s svojim likom, ga spreminjali oziroma prilagajali sebi, hkrati pa so se tako kot ekipa tudi bolj oziroma tesneje povezali. Kot režiser je omenjeno predstavo soustvarjal Sebastjan Starič, glasbo zanjo pa sta spisala avtor besedila, Nebojša Pop Tasić, in Uršula Jašovec.

Vstopimo v Mesto nesmrtnih. Smrt tu nima pristojnosti. Njena domena je izven tega okolja. Tu biva šest (ne)smrtnih grehov, ki s svojim plesom ponazarjajo neskončnost lastnega obstoja. Občinstvu se v uprizoritvi predstavi Oderuh, ki s svojim pohlepnim ravnanjem sproža negodovanje. Spoznamo Požrešneža, kogar lakota nikdar usahne – prej obratno, razvija se v vse večjo požrešnost. S svojo navzočnostjo nas počasti Prevzetnica, ki se napuha polna sami sebi hvali. Na oder stopi tudi Zvijačnež, ki vselej in povsod deluje iz zavisti. Ne pozabimo na Nečistnico, katere ravnanje ne premore kančka čistosti. Seveda je prisotna tudi Jezljivka, ki v vsak svoj gib vsadi jezo. Zavistni, prevzetni in predvsem grešni šesterici pa se kaj kmalu pridruži še sedmi, po njihovem mnenju najhujši član – Lenuh, ki pa mu vlada le in samo lenoba. »Gnoj prideluje, kdor ga potrebuje. Nizkotnosti svoji jaz rečem pogum. Za pogum pa je potreben um,« se napadov s šestih strani brani leni prišlek.

Mesto nesmrtnih

Zbrana šesterica tako negoduje nad Lenobo, ki naj se za svoj obstoj sploh ne bi trudila. Sami morajo vendar garati, da živijo brezsmrtna življenja, medtem ko Lenoba le sproščeno uživa v slehernem trenutku. Skozi zgodbo smo tako priča izkazovanju pristnih čustev ljubezni, sovraštva, radosti, obupa, resnice, laži, vseskozi pa je vse osnovano na ultimativnem nasprotju med Življenjem in Smrtjo. Pred občinstvo je namreč postavljen prikaz ponavljajočega se kroga dveh izrazitih plesov, mrtvaškega in Vidovega, pri čemer prvi pooseblja nekakšno srednjeveško alegorijo smrti, ki ne razlikuje, združuje vse, drugi pa predstavlja zaporedje nehotenih oziroma nenačrtovanih gibov. Gledalci opazujemo ples Življenja in Smrti.

Svet potrebuje Smrt

Da bi doumeli pravo vrednost življenja, se moramo zavedati njegove minljivosti, slednje pa nam lahko omogoči zgolj smrt. A skok v smrt pa se, po besedah avtorja dramskega besedila, lahko zgodi le izven objektivnega sveta. Sloni torej na zaupanju, a ne na zaupanju v življenje, marveč na veri v smrt. Da jo lahko sprejmemo kot ključen del življenja in s tem posledično premagamo strah, ki nas zadržuje, da bi življenje lahko dejansko živeli.

»Predstava je nedvomno brezčasna,« ob zaključku doda Aleksandra, »izpostavlja namreč najbolj pereča življenjska vprašanja, vprašanja, s katerimi smo dandanes pravzaprav soočeni vsak dan. Provokativnost zgodbe je tisto, kar jo dela privlačno. A hkrati je ta izzivalnost osnovana na resničnosti.« Živimo namreč v času, ko so si dnevi enaki, ko več tednov ali mesecev živimo po popolnoma enakih vzorcih, brez kakršnihkoli sprememb ali nihanj, zato se niti ne zavedamo pristne vrednosti življenja. »Prav zato menim, da se v tej uprizoritvi, v določenem delu, lahko najde vsakdo.«

Ko mi je sogovornica povedala, da so sprva delali na neki klasični predstavi, me je presunilo, kako zanimivo bi bilo to gledališko zasedbo videti še v neki bolj tradicionalni preobleki. A nedvomno sem vesela, da so se naposled odločili za nekaj bolj odbitega, za nekaj drugačnega, za nekaj, v čemer so Hlodi brez dvoma najboljši – in to je predstava, ki vključuje elemente norosti, histerije, obupa, brezupa in hkrati neumrljive energije. Za združitev vseh teh elementov namreč niso dovolj le veščine niti ne predhodne izkušnje, temveč nekaj, kar omenjena zasedba prav gotovo ima – strast do igre. Verjamem, da bo uspeh nove trzinske dramske zgodbe še presegel raven odličnosti, ki so jo Hlodi dosegli s predhodno predstavo, Blaznost igre. Salto mortale zato še ni rekel zadnje besede. Se kmalu spet vidimo!

V zadnjih letih smo se pravzaprav že navadili, da si dogajanje – kulturno, literarno, glasbeno, plesno, politično – ogledujemo v spletni obliki, razen redkih izjem. Dandanes sicer več dogodkov resda že poteka v živo, a vendar nekakšna hibridna oblika ostaja. Pa vendar dogajanju v živo nič ne seže do kolen. In kakšen užitek je bilo spet sedeti v dvorani kulturnega doma v Trzinu, ki je tokrat gostila premierno predstavo odrasle gledališko-gibalne skupine Hlodi, ki ustvarja pod okriljem KUD Franc Kotar Trzin.

BARBARA KOPAČ

»Navdušenja, ki se poraja ob misli, da spet lahko stojimo na odru, da imamo spet stik z občinstvom, se preprosto ne da skriti,« pripoveduje moja tokratna sogovornica Aleksandra Kmetič, predsednica KUD Franc Kotar Trzin, ena od ustvarjalk še sveže trzinske predstave. »Same priprave so bile silno naporne, res smo garali, da smo ustvarili, kar danes lahko vidite na odru, a hkrati je bil to občutek vznemirjenja, strasti in pristnega otroškega veselja, ker smo vedeli, da se vračamo v živo.«

Smrtonosni skok

Tokratna predstava nosi naslov Salto mortale, vnovič pa je delo Nebojše Pop-Tasića, ki se je podpisal že pod dramsko stvaritev Blaznost igre. Po besedah predsednice društva so imeli igralci tokrat bolj proste roke, kar pomeni, da so se lahko poigravali s svojim likom, ga spreminjali oziroma prilagajali sebi, hkrati pa so se tako kot ekipa tudi bolj oziroma tesneje povezali. Kot režiser je omenjeno predstavo soustvarjal Sebastjan Starič, glasbo zanjo pa sta spisala avtor besedila, Nebojša Pop Tasić, in Uršula Jašovec.

Vstopimo v Mesto nesmrtnih. Smrt tu nima pristojnosti. Njena domena je izven tega okolja. Tu biva šest (ne)smrtnih grehov, ki s svojim plesom ponazarjajo neskončnost lastnega obstoja. Občinstvu se v uprizoritvi predstavi Oderuh, ki s svojim pohlepnim ravnanjem sproža negodovanje. Spoznamo Požrešneža, kogar lakota nikdar usahne – prej obratno, razvija se v vse večjo požrešnost. S svojo navzočnostjo nas počasti Prevzetnica, ki se napuha polna sami sebi hvali. Na oder stopi tudi Zvijačnež, ki vselej in povsod deluje iz zavisti. Ne pozabimo na Nečistnico, katere ravnanje ne premore kančka čistosti. Seveda je prisotna tudi Jezljivka, ki v vsak svoj gib vsadi jezo. Zavistni, prevzetni in predvsem grešni šesterici pa se kaj kmalu pridruži še sedmi, po njihovem mnenju najhujši član – Lenuh, ki pa mu vlada le in samo lenoba. »Gnoj prideluje, kdor ga potrebuje. Nizkotnosti svoji jaz rečem pogum. Za pogum pa je potreben um,« se napadov s šestih strani brani leni prišlek.

Mesto nesmrtnih

Zbrana šesterica tako negoduje nad Lenobo, ki naj se za svoj obstoj sploh ne bi trudila. Sami morajo vendar garati, da živijo brezsmrtna življenja, medtem ko Lenoba le sproščeno uživa v slehernem trenutku. Skozi zgodbo smo tako priča izkazovanju pristnih čustev ljubezni, sovraštva, radosti, obupa, resnice, laži, vseskozi pa je vse osnovano na ultimativnem nasprotju med Življenjem in Smrtjo. Pred občinstvo je namreč postavljen prikaz ponavljajočega se kroga dveh izrazitih plesov, mrtvaškega in Vidovega, pri čemer prvi pooseblja nekakšno srednjeveško alegorijo smrti, ki ne razlikuje, združuje vse, drugi pa predstavlja zaporedje nehotenih oziroma nenačrtovanih gibov. Gledalci opazujemo ples Življenja in Smrti.

Svet potrebuje Smrt

Da bi doumeli pravo vrednost življenja, se moramo zavedati njegove minljivosti, slednje pa nam lahko omogoči zgolj smrt. A skok v smrt pa se, po besedah avtorja dramskega besedila, lahko zgodi le izven objektivnega sveta. Sloni torej na zaupanju, a ne na zaupanju v življenje, marveč na veri v smrt. Da jo lahko sprejmemo kot ključen del življenja in s tem posledično premagamo strah, ki nas zadržuje, da bi življenje lahko dejansko živeli.

»Predstava je nedvomno brezčasna,« ob zaključku doda Aleksandra, »izpostavlja namreč najbolj pereča življenjska vprašanja, vprašanja, s katerimi smo dandanes pravzaprav soočeni vsak dan. Provokativnost zgodbe je tisto, kar jo dela privlačno. A hkrati je ta izzivalnost osnovana na resničnosti.« Živimo namreč v času, ko so si dnevi enaki, ko več tednov ali mesecev živimo po popolnoma enakih vzorcih, brez kakršnihkoli sprememb ali nihanj, zato se niti ne zavedamo pristne vrednosti življenja. »Prav zato menim, da se v tej uprizoritvi, v določenem delu, lahko najde vsakdo.«

Ko mi je sogovornica povedala, da so sprva delali na neki klasični predstavi, me je presunilo, kako zanimivo bi bilo to gledališko zasedbo videti še v neki bolj tradicionalni preobleki. A nedvomno sem vesela, da so se naposled odločili za nekaj bolj odbitega, za nekaj drugačnega, za nekaj, v čemer so Hlodi brez dvoma najboljši – in to je predstava, ki vključuje elemente norosti, histerije, obupa, brezupa in hkrati neumrljive energije. Za združitev vseh teh elementov namreč niso dovolj le veščine niti ne predhodne izkušnje, temveč nekaj, kar omenjena zasedba prav gotovo ima – strast do igre. Verjamem, da bo uspeh nove trzinske dramske zgodbe še presegel raven odličnosti, ki so jo Hlodi dosegli s predhodno predstavo, Blaznost igre. Salto mortale zato še ni rekel zadnje besede. Se kmalu spet vidimo!