petek, 14 februarja, 2025
5.7 C
Kamnik
5.7 C
Kamnik
petek, 14 februarja, 2025
5.7 C
Kamnik
petek, 14 februarja, 2025
5.7 C
Kamnik
petek, 14 februarja, 2025
DomovAktualnoBranje Trzinskih zgodb in ofiranje

Branje Trzinskih zgodb in ofiranje

Trzinske zgodbe imajo v Trzinu že več kot desetletno tradicijo, ki so jo v začetku lanskega leta ozaljšali z izdajo zbornika, v katerem so zbrani literarno-zgodovinski prispevki od leta 2011 do vključno leta 2020. 16. januarja smo se, prvič po pandemiji, vsi ljubiteljski pisci, vsi navdušenci nad pisano (in brano) besedo vnovič zbrali, tokrat v gostilni Pr’ Jakov Met v Trzinu, kjer smo se zopet potopili v spomine, stare zapise in nove vtise življenja nekdaj. Z nekaj malega dodanimi (delno namišljenimi, mestoma izmišljenimi) elementi. Prijeten, sproščen in smeha ter navdiha poln večer je bil ponovno plod krasnega sodelovanja med Turističnim društvom Kanja Trzin ter Krajevno knjižnico Tineta Orla Trzin.


Sprva je zbrane, ki jih ni bilo malo, nagovorila vodja Krajevne knjižnice Tineta Orla Trzin, Zdenka Kopač, ter vsem zaželela prijeten večer, nato pa besedo predala članu Turističnega društva Kanja Trzin, Ljubu Arsovu, ki je avtorje oddanih prispevkov povabil k besedi.

Trzinske zgodbe
Foto: Barbara Kopač

Najprej se nam je predstavil Emilijan Pevec, ki nas je s svojimi Trzinskimi resnicami in bodicami popeljal v čas, ko je bilo življenje v Trzinu drugačno, ko je bil dan morda malce manj svetel, noč pa še bolj črna. V svoji pripovedi nam je tako opisal vse mogoče prigode in pripetljaje tedanjega časa, se poglobil v morebitne žalosti in tegobe, zgodbo pa zaključil z lepimi mislimi o tem, kako je prebivalce Trzina vedno krasila srčnost, ki so jo pogosto prelili v močno predanost, s katero so naselje ubranili pred zunanjimi vplivi.

Kot naslednja se nam je predstavila predsednica Turističnega društva Kanja Trzin, Dunja Špendal, ki je večer polepšala s svojo zgodbo Voda ni enaka vodi. Naslov privabi, vsebina prav tako, četudi se je avtorica v svojem delu dotaknila dogodka, ki je za vselej spremenil podobo Trzina. Spisala je namreč daljši sestavek o hudih avgustovskih poplavah, na kar se je navezala skozi čudovito pripoved o tem, kako je morje tista oblika vode, ki odplavi vse naše skrbi in se je tako veselimo, medtem ko je voda zadnjega avgusta odplavila vse prej kot skrbi Trzina, nedvomno pa v življenja ljudi ni vnesla veselja.

Nadalje je besedo povzel Jožef Erčulj, ki je v navalu navdiha oddal celo dve zgodbi. Ker pa smo bili časovno omejeni, se nam je na dogodku predstavil le z eno, in sicer s pripovedjo o tem, kako je, če gradiš hišo v lastni režiji. Gradnja doma nas je nasmejala ter hkrati užalostila, pisec se je namreč na preprost, a izredno duhovit in hkrati tenkočuten način dotikal vprašanj vsakodnevnega življenja, da se je marsikdo lahko prepoznal vsaj v enem ali dveh izsekih. Kakšni so bili izzivi gradnje, kje so bile prednosti, vse to je avtor z nami podelil na iskriv, edinstven in nepozaben način, zaradi česar je imel njegov zapis še toliko večjo vrednost.

Četrto besedilo, ki smo ga slišali, je nastalo izpod rok Marjete Trstenjak, ki slovi po svojih liričnih zapisih, ki pa so letos malce odstopili od tiste vsem poznane norme. Marjeta je namreč svojo običajno poetično zgodbo letos še okrepila s pripovednimi izseki, ki so le še bolj poudarili bistvo in namen, ki ga je želela avtorica izpostaviti. Tepka naše mladosti je pripoved o življenju, ki mu sledimo skozi oči hruške, ki na vaški posesti spremlja življenje, razvoj in mestoma tudi propad ljudi, ki so živeli na tem posestvu. Tepka tako popisuje vzpone in padce, prednosti in slabosti, dobre in slabe stvari, predvsem pa v središče postavlja življenjsko bit, tisto, kar običajno ponovno uzremo šele, ko je prepogosto že prepozno.

Kot zadnja pa sem svoje zapise predstavila tudi sama. Tokrat sem z zgodbo Kako je Božiček “odkril” Trzin odplavala v precej bolj surrealistične vode, vseskozi pa sem stremela, da sem skozi Božičkov nagovor otrokom, skozi katerega pravzaprav spoznamo, kako je bil Trzin po Božičkovi zaslugi odkrit in v pisnih virih omenjen že leta 1111 in ne šele 15. maja 1273, kot trdijo zgodovinski viri, počasi razpletala rdečo nit, ki je nazadnje vodila k spoznanju, da je Trzincem, Trzinčanom in nasploh vsem prebivalcem Trzina lasten duh skupnosti. Tega nikdar in nikjer ne pozabijo in ne zanemarijo.

Z razglasitvijo vodje knjižnice, da si vse zgodbe zaslužijo nagrado, saj vsaka na svoj način doprinaša h kulturni, zgodovinski in ne nazadnje tudi etnološki vrednosti okraja, se je prvi del večera tudi uradno zaključil in kaj hitro nas je prevzel duh ofiranja. Tradicija, ki jo poznajo predvsem zrelejše generacije, gradi na tem, da se vošči in obeleži tiste, ki godujejo. In ker je dan po omenjenem dogodku godoval sveti Anton, se je predvečer njegovega praznika izkoristil za krasno predstavitev navad ofiranja. Slavljenca, Anton in Tonka, sta se v ritmih narodnozabavne glasbe tudi zavrtela, da je vse potekalo, kot narekuje tradicija, pa so poskrbeli člani Folklorne skupine Veterani, ki deluje pod okriljem Turističnega društva Kanja. Ti so pred plesom slavljencev tudi prikazali, kako se je nekdaj slavilo godove.

Trzinske zgodbe
Foto: Barbara Kopač

Plesalo se je in pelo, bralo in slavilo, klepetalo in jedlo, nekaj malega tudi popilo. Bil je krasen večer, v družbi nasmejanih in razigranih ljudi, smeha in navdiha poln, kar nam je vsem najbrž prineslo že stotine novih zamisli za prihajajoče, sorodne dogodke.

BARBARA KOPAČ

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
moderate rain
5.7 ° C
5.9 °
4.8 °
97 %
2.6kmh
100 %
pet
6 °
sob
2 °
ned
1 °
pon
3 °
tor
1 °

SLEDITE NAM NA