V Trzinu že več kot desetletje organizirajo akcije odstranjevanja invazivnih tujerodnih rastlin, zadnji dve leti pa so akcije posebej uspešne zaradi aktivne vloge društev, ki so posvojila rastišča. Ker invazivne tujerodne rastline ne poznajo občinskih meja, želita Maja Brozovič, koordinatorica teh akcij, in Ana Movrin, višja svetovalka župana za okolje in prostor na Občini Trzin, v okviru lokalnih akcijskih skupin (LAS) prijaviti projekt, preko katerega bi se akciji posvoji rastišče invazivnih tujerodnih rastlinlahko pridružile tudi sosednje občine.
Invazivne tujerodne rastline so vrste, katerih ustalitev in širjenje ogroža biotsko raznovrstnost, torej ekosisteme, habitate in domače vrste. Ljudje smo jih s svojim ravnanjem hote ali nehote razširili v Sloveniji. Najpogosteje rastejo ob cestah, železnicah, gradbiščih, zapuščenih vrtovih in njivah ter ob rekah in potokih. »Če invazivne tujerodne rastline prepustimo v naravi, lahko izpodrinejo domorodne vrste,« poudarja Maja Brozovič in pove primer navadne barvilnice, ki so jo v trzinskem gozdu prepozno opazili, tako da je bila v podrastju le še ta vrsta, zaradi česar se gozd ni mogel obnoviti. Trajalo je kar dve leti, da so jo odstranili, in šele potem se je gozd začel sonaravno obnavljati. »Za vse invazivne tujerodne rastline velja, da je edina cenovno sprejemljiva in uspešna metoda zgodnjega odkrivanja in hitrega odzivanja. Zato je ključno, da rastline odstranimo, ko je teh še malo. Po nekaj letih neukrepanja se namreč razrastejo do te mere, da jih je težko ali celo nemogoče odstraniti v celoti,« razloži Maja.
Posamezne organizacije skrbijo za posvojeno rastišče
V Trzinu že od leta 2010 enkrat na leto organizirajo prostovoljne akcije odstranjevanja tujerodnih invazivnih vrst. Ker je se z leti obiskanost teh akcij vztrajno manjšala, sta se Ana in Maja po tehtnem premisleku odločili, da spremenita koncept. Nastala je akcija posvoji rastišče invazivnih tujerodnih rastlin. Z njo sta nagovorili trzinska društva, da so”posvojila” določeno območje, kjer rastejo invazivne rastline, to pomeni, da so izpeljala po dve akciji odstranjevanja na sezono. »Vsako društvo je dobilo majhen, obvladljiv del. Ker jih sodeluje več, je razlika zelo opazna. Hkrati lahko sami določijo termine posameznih akcij, s čimer je zagotovljena večja udeležba, dogodek pa je tudi bolj družabne narave,« pove Ana Movrin.
Že prvo leto je sodelovalo pet organizacij, poleg različnih trzinskih društev še Zavod za varstvo narave in Zavod za gozdove Slovenije, lani pa se je odzvalo osem društev (Planinsko društvo Onger Trzin, podmladek tabornikov iz Trzina (člani Društva Roda skalnih tabornikov iz Domžal), Slovenski Geocaching klub (geolovci), Turistično društvo Kanja Trzin, Prostovoljno gasilsko društvo Trzin, društvo Florijan iz Trzina, Športno društvo Trzin in Mladinc Trzin), enako kot prvo leto sta sodelovala tudi oba zavoda. V Zavodu za varstvo narave so na zavarovanem rastišču močvirske logarice v Blatnicah odstranili žlezavo nedotiko, zlato rozgo in navadno barvilnico, v Zavodu za gozdove Slovenije so na posvojenem rastišču odstranili navadno barvilnico. Vsem društvom je pri njihovem delu v pomoč in zgled Maja, ki z njimi določi primerne datume za akcije odstranjevanja, ko imajo akcijo, pa se odpravi z njimi na teren in jih nauči, kako poteka odstranjevanje, na koncu odstranjene rastline tudi odpeljejo. »Vsaka invazivna rastlina ima sicer svoje zakonitosti, a ključno je, da se poskrbi za njihov odvoz, kajti v nasprotnem primeru bo rastlina rastla naprej,« pove Maja, ki poskrbi tudi za fotografiranje posameznih akcij in poročanje občini. Trenutno je v Trzinu v posvojitvi deset rastišč, a Maja meni, da jih je na celotnem občinskem območju nedvomno še enkrat, verjetno pa celo dvakrat toliko. »To razraščanje invazivnih rastlin ni nikoli zaključena zgodba,« poudarja Maja.
Korak naprej v evropski projekt
Sodelovanje ni edini namen tovrstnih akcij, tako Ana kot Maja se nadejata, da bo navada postala železna srajca in bodo ljudje tovrstne rastline že takoj, ko jih bodo opazili, tudi sami odstranili. »Ko spoznaš te rastline, jih opaziš v naravi in te začnejo motiti. Opazili sva, da na nekaterih rastiščih, za katere veva, da še niso posvojena, tujerodne invazivne rastline izginjajo, tako da je možno, da so jih začeli sprehajalci kar sami odstranjevati. Dejstvo je, da če jih opazimo takoj na začetku, nam puljenje vzame 10 ali 15 minut, rastišče pa se potem na tem mestu sploh ne razvije, saj preprečimo raznos plodov,« razloži Ana, Maja pa doda, »to je dolgoročno tudi glavni namen … Da ljudje spoznajo, da vsak lahko že sam nekaj naredi za naše okolje in ohranjanje narave.«
Ker so akcije uspešne pri čedalje bolj pomembnem ohranjanju narave, so se v Trzinu odločili, da poskusijo k sodelovanju pritegniti tudi društva iz sosednjih občin. Invazivne rastline pri svoji širitvi namreč ne poznajo občinskih meja. »Želiva si, da bi skupaj s sosednjimi občinami uspeli prijaviti LAS projekt in pridobili sofinanciranje iz evropskih sredstev. Imava že nekaj zelo pozitivnih odzivov in drživa pesti, da nam uspe,« pravita in dodajata, da se zaenkrat želijo omejiti le na sosednje občine ter šele nato mogoče tudi širše, »ker še ne poznamo rastišč v drugih občinah, smo se odločili, da nadaljujemo postopoma. Sistem akcije je enostaven, tako da niti občine niti posamezna društva nimajo veliko dela. Če bodo akcije uspešne, kot so v Trzinu, potem ne bo težav s prenosom na druge lokalne skupnosti.«
Rušenje naravnega ravnovesja vpliva na kakovost bivanja
Ker je Trzin strnjeno urbano naselje na razmeroma omejenem prostoru, se zavedajo pomena narave in že vrsto let vlagajo veliko truda v njeno ohranjanje. Poleg akcij odstranjevanja invazivnih tujerodnih rastlin so s projektom Marja – Mala barja vzpostavili boljše pogoje za ohranitev preostalega dela mokrišč, vsako leto poteka tudi čistilna akcija in akcija prenašanja dvoživk. »Trzin je sicer gosto poseljeno naselje, vendar hkrati povsem blizu kakovostnemu naravnemu okolju, zaradi česar so občani zelo povezani z naravo. Čuti se, da so pozorni na spremembe v naravnem okolju in se zavedajo, da ima rušenje ravnovesja v naravi lahko neposreden vpliv tudi na kakovost bivanja,« zaključuje Ana.
